Naroči se na RSS
Kdo se boji dimnikarjev?

temp
Danes sem ostala na pohorskem vikendu z razlogom: čakam dimnikarja. In dimnikarji so pomembni, saj sem si zanj vzela prost dan. Dimnikarske zadeve nas pestijo praktično vsako jesen, odkar sva pred leti uporabila vsa možna vaška poznanstva, da sva prišla do skrivnostne telefonske gsm in domače številke vaškega dimnikarja, ki je po do sedaj meni znanih podatkih skrajno zaseden mož. Pred leti mi je njegova mama vsaj en teden obljubljala v slušalko stacionarnega telefona, da bo
Tudi muce močijo posteljo, mar ne

temp
Zgornji stavek izrekam vedno znova takrat, ko na mojo sicer mestno in civilizirano mačko pritisnejo neznane sile direktno. Najprej na mehur, ta pa sporoči drobnim mačjim možganom, naj ga izpraznijo. Kako mehur to sporoči in v kakšni obliki, ne bi vedela in tudi verjetno ne bom nikoli razumela. Tudi naša veterinarka bojda tega ne razume, zakaj bi torej jaz. Tudi kako možgančki to sprejmejo in interpretirajo, mi bo za vedno ostala skrivnost. Dejstvo je, da pri
Začel se bo Fig Frather 3

temp
Še malo in prvi bruci se bodo začeli vseljevati v naše sobe. Proti večeru z možem sedeva na balkon, da se pogovoriva o urniku za naslednji dan. "Si jim namestil kamere v sobe?" ga vprašam. "Sem, brez skrbi;" je še uspel izreči in nemudoma zaspal. Zgoraj napisan dialog je mišljen kot šala, vendar se nikoli ne ve, kajne? Na to me je spomnil mož, ko je bil prvič skoraj celo popoldne z njimi in jih sprejemal ter jim
In zaživela polno življenje, vendar bitke še ni konec

temp
Zgodba se začne tukaj: Ko si na robu... In se ponovno rodiš... Tako sem začela kar po vrsti. Moje šole. Prej. Odkar sem naredila zadnji izpit na študiju, ki sem ga morala prekiniti zaradi očetove bolezni, je minilo že več kot deset let. Končala sem štiri letnike nečesa, kar mi sicer ni bilo všeč in kjer nikoli ne bi bila dobra. Po štiridesetih zaključenih izpitih sem šla v službo, namesto da bi diplomirala. Doma smo potrebovali hrano in
Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…

temp
Nadaljevanje objave: Ko si na robu… in se ponovno rodiš… Odprem oči. Okrog mene se je raztezala rahla svetloba. Tišina. V nosu imam cevke, na prsih nalepke, celo telo imam zakrknjeno, nad mano visijo steklenice. A to je to, pomislim. Malo čuden kraj za nebesa. Z očmi ujamem mojemu podoben prizor. Negibno telo, pokrito z belo rjuho, polno cevk ter vrečk. "Gospa", zašepetam. "Gospa, kaj morda veste, kje smo?", s hripavim glasom komaj spravim iz sebe. Bitje
Ko si na robu… in se ponovno rodiš…

temp
Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje Začetek. Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999 sem sedla v avto in se odpeljala na ginekološko kliniko v sosednji kraj. Nisem bila posebej vznemirjena ali obupana, še žalostna ne več. To je bilo že tretjič v kratkem času, da bom zaradi odmrle nosečnosti končala na operacijski mizi, kjer mi bodo odstranili še zadnje ostanke bitja, ki je že imelo srček in ki zaradi nekega nerazumljivega razloga ni našlo miru in dovolj
Moj dan v trgovini Ikea

temp
Liebe Ikea Kunde, liebe Ikea…. Ko iz zvočnikov švedske trgovine na avstrijskih tleh, kjer se tre Slovencev in Hrvatov, zaslišim prijetni nagovor, avtomatsko poženem prepolni voz naprej, saj imam še iz socializma v sebi zakodiran podatek, da bo to pomenilo, naj nemudoma zapustimo trgovino, ker jo bodo zaprli. Pa ni tako. Sicer politično sprte Slovence in Hrvate Ikea team vabi, da pustijo še zadnji drobiž v nadstropju, kjer strežejo hrano in pijačo. Le kdo bi se na
Če nisi z mano, si proti meni?

temp
Takole si je svoj življenjski pristop označila moja znanka. Po domače povedano: jemlji me tako, kakršna sem, ali pa pojdi. O tem stavku že nekaj dni razmišljam. Dovoljuje ravno dovolj, obenem pa pred sabo in za sabo nenehno gradi okope. Za nekoliko bolj občutljive duše bi morda lahko izzvenelo celo rahlo sebično. Pa je tukaj kaj sebičnega? Ravno to me bega. Ali smo lahko vedno takšni, kakršni smo? In kaj to pomeni za socialno okolje, v katerem živimo? Praktično
Kako vem, da prihaja toča

temp
V zadnjem času narava redno opozarja nase, nebo pa nam pošilja take in drugačne pozdrave. Poljščine bodo tudi letos tudi letos zaradi nečesa nastradale. Če jih ne bo suša, jih bo toča. Če še toča ne bo dovolj, jih bo odnesel veter. Gospe Lučki Kajfež Bogataj sem vedno rada prisluhnila, zdaj pa ušesa prav napenjam, da ujamem vsak njen stavek. Pa ne le zato, ker bi bilo moji hčerki ime Lučka, če bi mi jo nebo
V pasti virtualnega sveta

temp
Tudi meni se je zgodilo. Od lepega moj mož in čudovita prijateljica Tanja, od grdega en kup opravljivih babnic, ki sem ji je pridružil še trop razočaranih mož. Svojega moža sem preko interneta spoznala pred skoraj osmimi leti. Po nekakšni virtualni pomoti sva se znašla skupaj, se čudila, se spraševala, šla dvakrat na kavo, po treh tednih pa sva se kar poročila. Odziv okolice je bil katastrofalen. Glede na reakcije, ki sem jih bila deležna, še
Naše imajo razgled

temp
S tem stavkom se je nekaj let nazaj začelo oglasno sporočilo. Takoj za tem smo imeli priložnost opazovati prostrano žitno polje, valujoče klase, ki so žareli v soncu, modro nebo nad poljem in širno obzorje v ozadju. Čudovit razgled, ni kaj. Takoj za tem je oblikovalec oglasa "pripeljal" na ekran v lično folijo zapakiranega piščanca, pripravljenega za raženj, brezglavo kurjo pošast, ki je še nedolgo tega imela priliko opazovati vse prej opisano razkošje. To je bila