Naroči se na RSS

Prepoznati laž – mit ali resničnost ?


Predvidevam, da večina pozna nanizanko Laži mi. Dr. Carl Lightman vedno in brez kančka dvoma ugotovi, kdo laže in kdo je iskren, pa tudi še kaj več, na podlagi (mikro)znakov neverbalne komunikacije. Je to mogoče ali je to le dodelana, relativno dobro argumentirana ideja scenarista nanizanke?

Če razumemo laž predvsem v negativnem pomenu, se pravi če ne priznavamo kategorije, ki jo številni ljudje radi izpostavijo, in sicer ”dobronamerna laž”, je zanimivo vprašanje ali imamo v sebi kak obrambni mehanizem, ki bi nam omogočal prepoznati, da nekdo laže. Sposobnost laganja ne pomeni, da ima posameznik hkrati razvito tudi sposobnost zaznavanja laži.

Rezultati nekaterih raziskav kažejo, da je za ženske bolj kot za moške značilno, da (se pretvarjajo, da) ne opazijo znakov, ki jih nevede kaže oseba, ki laže. Kar je zanimivo še posebej zaradi tega, ker naj bi imele ženske (v povprečju) bolj razvit čut za izražanje in ”branje” neverbalne komunikacije.

V realnosti večino laži odkrije zunanji opazovalec in ne neposredni udeleženec v komunikaciji. Niso redki primeri, ko, na primer, prijateljica/prijatelj pove prijatelju/prijateljici, da ni pametno, da se z določeno osebo druži ali ohranja intenziven odnos, saj opazi, da prijateljstvo ali partnerstvo ni iskreno, če ne že škodljivo, medtem, ko oseba, ki se je zadeva neposredno dotika, ne opazi ničesar.

Na področju laži in laganja zopet trčimo v mejo med verbalno in neverbalno komunikacijo, kjer se izkaže neverbalna komponenta zopet kot bolj vplivna, saj se večina napisanega o prepoznavanju laganja ne ukvarja veliko z vsebino povedanega, temveč z neverbalno govorico potencialnega lažnivca.

Pri ljudeh, ki lažejo, opazimo več govornih nepravilnosti kot pri tistih, ki govorijo resnico. Z laganjem lahko povežemo naslednje značilnosti govora: jecljanje, zatikanje in mrmranje, premori, medmeti, smeh (s katerim si lahko pridobi čas za odgovor), požiranje zlogov… Ne pozabimo pa, da so isti znaki lahko samo znak, da je nekomu nelagodno ali da je zaradi nečesa živčen – kar pa ni enako laganju.

Neverbalni znaki, ki bi lahko kazali na to, da nekdo laže vključujejo tudi različne očesne gibe, geste z rokami, telesne in obrazne gibe ter hitrost dihanja.

Očesni kontakt ni glavno merilo iskrenosti, kljub temu je to najbolj razširjen stereotip o tem, kako ugotovimo ali nekdo laže. Stereotip zato, ker tudi potencialni lažnivci poznajo to ”pravilo” in ga zavestno kršijo ter sogovornika gledajo neposredno v oči, medtem ko govorijo iskreno ali ko lažejo.

Poleg tega so ljudje prepričani, da lažnivci bolj pogosto spreminjajo držo in pozicijo telesa, se praskajo ter so živčni. Za iskrene posameznike je značilna udobna, odprta in naprej naslonjena drža pri pogovoru. Za razliko od njih je za neiskrene sogovornike značilna bolj zmrznjena, obrambna drža.

Vedno prisotnega znaka, ki bi govoril o tem, da oseba nedvomno laže, NI! Je pa to, ali bomo uspešni pri ugotavljanju laganja, odvisno od tega, koliko poznamo osebo, koliko samonadzora premore oseba ki laže, od spremljanja več znakov hkrati ter od situacije v kateri se komunikacija dogaja. Če je nekdo raztresen in je zato njegov govor poln prekinitev in jecljanja, to še ne pomeni, da laže.

In še ena malenkost, večina ljudi je prepričanih, da je veliko lažje odkriti ali nekdo laže, če osebo med pogovorom vidimo, dejansko pa bi bilo lažje razkriti lažnivca kar med telefonskim pogovorom, ko sogovornika le slišimo. Zakaj?

Prvič zato, ker zunanji videz in znake, ki jih vidimo, oseba veliko lažje ”ponaredi” kot glas. To je zanimivo, saj večina ljudi meni, da lahko na glas vplivamo, ga spremenimo in prilagodimo situaciji, a pozabljajo, da svojega glasu ne slišimo tako kot ga slišijo drugi.

Drugič pa zato ker smo pri komunikaciji iz oči v oči veliko bolj pozorni na zunanji videz kot na glas (ki je bolj verodostojen znak kot vidni znaki), zato so lahko vizualni znaki pravzaprav moteči faktor. Vprašanje je le ali smo vedno pripravljeni na to, da ugotovimo da je nekdo neiskren z nami, naj bo to službeno ali osebno. Včasih je mogoče lažje ali bolj praktično kaj preslišati.

Več o tej temi lahko preberete v moji knjigi ‘Neverbalna komunikacija: dopolniti besede in biti prepričljiv’, ki izide septembra pri založbi EDUCA.

Marija Paladin

Vabimo vas, da obiščete še spletno trgovino Zazdravje.com.

Priporočamo tudi

Pretirano ljubosumje – začetek konca
Danes sem prebrala kratko besedilo o ljubezni. Nekateri ljudje očitno verjamejo, da je ljubezen čarobna...
Kje se je izgubila kultura
S sinom starim pet let in pol sva se odpravila na lutkovno predstavo Obuti maček. Pravljico že pozna,...
Predsodki o odnosih
Kateri odnos je danes pravilen in kateri napačen? Kdo je pravzaprav pristojen, da o tem presoja? Večina...
Oh, ta direktor
Končno smo ga videle. Novega direktorja, seveda. Prišel je do vsake, nam ponudil roko v pozdrav in...

Vaš komentar