Naroči se na RSS

Rdeča šminka skozi zgodovino


Želja po lepoti je bržkone stara prav toliko kot človeštvo samo. Na to nas opozarjajo že arheološke najdbe, kjer so poleg posode, orodja in orožja najdeni tudi razni pripomočki za urejanje videza: nakit, glavniki, ogledala. Ženske so že od nekdaj težile k temu, da bi izgledale čimbolj privlačno, sveže in mladostno. Zato nas tudi ne preseneča dejstvo, da se je kozmetika uporabljala že 5000 let pred našim štetjem. Bolj presenetljivo pa je nedvomno to, da ličenje sprva ni bila domena samo višjih slojev prebivalstva, kot bi morda pomislili; lepotičili so se vsi, od sužnjev, kmetov, do pripadnikov modre krvi, izostali pa niso niti moški predstavniki.

Beseda šminka sicer izhaja iz nemške besede die Schminke, v SSKJ pa ima oznako “pogovorno”. Slovar besedo razlaga kot ličilo za ustnice, ki je navadno rdeče barve. Prve šminke so bile res rdeče barve, najbrž zato, ker so poudarjale že tako naravno rdeče ustnice. Dandanes je poleg rdečih odtenkov na voljo še nešteto drugih. Za razliko od prvotnih današnja rdečila vsebujejo poleg vazelina, olj in voskov, tudi parfume.

Prvi znani podatki o uporabi rdečil za ustnice nas popeljejo do davnega leta 5000 pred našim štetjem v Mezopotamijo in Egipt. Takrat sta bila osebna čistoča in urejenost izjemno pomembni. Domnevno prva zgodovinska osebnost, ki je uporabljala rdečilo za ustnice, je bila sumerska kraljica po imenu Šubad. Njena šminka je bila narejena iz zdrobljenega belega svinca in rdečih kamnov. Z rdečkastim prahom si je pudrala ustnice. Rdečilo je uporabljala tudi kraljica Kleopatra, poleg šminke, ki je bila narejena iz zdrobljenih rdečih hroščev in kane, je bil njen zaščitni znak tudi značilna obroba oči s črnim kohlom (svinčnik za oči ima še danes to ime!), ki je po takratnem prepričanju izboljševal vid in odganjal zle duhove. Egipčanske šminke pa so bile strupene, vsebovale so namreč brom, jod in rdeče alge. Uporaba tako strupenih ličil je večkrat vodila do raznih obolenj – od tod tudi prihaja izraz “poljub smrti”.

Šminkanje ni bilo tuje niti Rimljanom in Grkom, ki so za izdelavo sicer uporabljali že olja in voske, ki so jih mešali z rdečimi pigmenti. Ustnice so si poudarjali tudi antični moški. V 13. stoletju so italijanske ženske z rdečo šminko opozarjale, da prihajajo iz višjega sloja. Rdečilo so daleč na vzhodu uporabljale tudi gejše, ki so živo rdeče ustnice še bolj poudarile tako, da so si obraz napudrale z belim pudrom. Podobno so se ličili v Angliji v 16. stoletju, ko je vladala kraljica Elizabeta I. Za razliko od zgodnejših ljudstev, pa so se v Angliji lahko ličili le predstavniki višjega sloja in gledališki igralci. Kljub popularnosti je konec rdečim ustnicam začasno napravila angleška kraljica Viktorija, ki je zavrgla uporabo rdečila. Takrat so rdeče ustnice dobile negativen predznak, saj so bile rezervirane le za prostitutke. Podoben odnos do tovrstnega ličenja je imela v srednjem veku tudi krščanska cerkev, rdeče ustnice in ličenje nasploh je veljalo za grešno in nemoralno dejanje. Vendar so se časi spreminjali in rdeča šminka je spet postala modna.

Prva rdeča šminka za ustnice, kot jo poznamo danes, je menda nastala leta 1884 v francoski kozmetični hiši Guerlain. Prodajala se je v povoskanem papirju, nanašala pa s čopičem. Sledile so razne iznajde praktičnih embalaž in leta 1925 je bilo predstavljeno prvo kovinsko ohišje z navojem. Od takrat naprej je bilo na trgu možno dobiti najrazličnejše oblike šmink, prvi, ki je na trg poslal rdeči lip gloss, pa je bil v tridesetih letih 20. stoletja Max Factor. V istem obdobju je Hazel Bishop izdelala tudi prvo izjemno obstojno šminko.

Pionirka na področju uporabe rdečila za ustnice v zasebnem življenju je bila konec 19. stoletja ameriška igralka Sarah Bernhardt. Bernhardtova, zvezdnica črno-belih nemih filmov, je bila prva, ki si je “upala” nositi rdečo šminko tudi v prostem času (takrat je bila rezervirana samo za snemanje filmov) in v javnosti. Kmalu je rdeča šminka postala zaščitni znak zapeljivih žensk in glamuroznosti. Za dokončni razmah tega ličila je nedvomno poskrbela platinasta diva Marylin Monroe, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja osvajala s svojimi čutnimi, krvavo rdečimi ustnicami, ne moremo pa niti mimo Elizabeth Taylor, ki je pripomogla k popularnosti temnejših odtenkov rdeče. Rdeče ustnice so tudi zaščitni znak pevke Gwen Stefani.

Dandanes je rdeča šminka še vedno oziroma spet modna in ni je kozmetične hiše, ki ne bi ponujala vsaj nekaj odtenkov tega famoznega ličila. Čeprav je v današnjem času rdeča šminka dostopna prav vsem, pa še vedno velja, da jo je treba znati nositi, saj je meja med “poceni” in glamuroznim videzom tanka.

Priporočamo tudi

S pravo glasbo do zmenka
To, da te lahko prava glasba spravi v boljše razpoloženje, že vse vemo. Včeraj pa sem med brskanjem...
Vsestranski ognjič
Ognjič je zdravilna rastlina rumeno-oranžnih cvetov, ki zraste do 40 cm visoko. Domnevno izhaja...
Varanje
Tabu? Kljub temu je vsako leto v porastu in ne, ne varajo samo moški, tud vedno več predstavnic ženskega...
Spodnje perilo ni seksi samo po sebi
Seksi spodnje perilo je kot modni dodatek najmanjši kos oblačila, ki ga ženska premore na sebi. Barva,...

Vaš komentar