Naroči se na RSS

Ljubezen z velikim L


Medtem, ko se velike okrogle glave in njihove miniaturno pomembne zamisli kopičijo nad nami in nam polnijo dneve z informacijami, ki niso pomembne, sem se odločila odpreti temo, ki nima niti najmanjše povezave s problemi globalno urbanega okolja okoli nas.

Vsi jo poznamo, vsi smo jo že izkusili, vendar nihče o njen ne spregovori popolnoma odkrito in prepričljivo. Govorim o Ljubezni z velikim L-jem. Ne glede na našo kulturo ali na naš socialen status je še kako resničen rek, ki pravi, da smo pod kožo vsi krvavi – vsi enaki. Kljub temu poznamo različne oblike ljubezni. Najpogostejša je platonska ljubezen. Kjer gojimo čustva do nekoga brez telesnih dotikov, ali bolje rečeno brez želje po globjih čutnih odnosih.

Mnogo posameznikov bi platonsko ljubezen mešali z idolizacijo nekoga ali neke osebe. Pravzaprav pa gre pri platonski ljubezni predvsem do izmenjave pogledov, besed, mogoče tudi par dotikov – nič globjega. Nič pomenskega. Seveda bi na list platonske ljubezni lahko dodali tudi druge želje, ki pa v končnem produktu izdelka nebi imele nikakršen pomen omembe. Seveda ne moremo mimo vprašanja, kaj ženske ali moški sploh hočemo. Osredotočili se bomo na ženski spol občinstva, seveda. Kako na ženske vpliva zveza? Ali so si vprašanja glede na obliko ljubezni identična, in dejstvo, ki muči veliko populacijo – naivnost v zvezi in hotenje po nedoločenem faktorju osebka.

Vprašanje #1: Če nam je ljubezen osnovno pomembna za normalno funkcioniranje v območju našega bivanja, zakaj imamo potem toliko nerazumevanj in spornih vprašanj? Kot bi želeli biti nesrečni. Kot bi se želeli konstantno vračati v nočne klube in srečevati neznane obraze, ki bi zapolnili naše potrebe, pa čeprav samo za eno noč. Mislim, da je odgovor preprost. Prav tako mislim, da imamo odgovor na dlani. Pa si ne upamo narediti koraka naprej. Stopiti na realna tla, se spoznati z nekom in tako ugotoviti, če nam je všeč. Mnogo punc/žensk je sramežljivih. Nikoli ne navežejo stikov, nikoli ne naredijo koraka naprej, in niti v skomercializiranem svetu ne bodo pokazale, da jim je on/ona všeč. Dejstvo, ki ga osebno ne razumem, in ga niti ne poskušam razumeti, ker to ni moj namen. Izobraževalni programi nas skušajo podučiti o naših napakah, življenje nam poskuša pokazati, da ni vedno vredno čakati na drugega, da naredi korak bližje, starši nas učijo, da moramo biti pogumni, prijatelji nas tiščijo naprej – vsi skupaj, nam želijo le najboljše. Vsi nam privoščijo tisto, česar si sami ne upamo. Kljub temu upočasnjujemo upe drugih in se prepočasi vzpenjamo po lestvi.

Vprašanje #2: Kaj se naredi takrat, ko dobimo tisto, kar smo želeli, pa tega ne znamo ceniti? Kaj se zgodi, ko se osebe naveličamo? Jih preprosto ignoriramo? Se obračamo stran, ko se naključno srečamo na ulici? Ali zavedno udarimo tam, kjer vemo, da boli? Ob zastavljenih vprašanjih se potem malo zamislimo – le za trenutek. Toliko, da premislimo, kje dejansko stojimo sami. Živimo v svetu miljon let nazaj, čeprav se tega ne zavedamo. Bojujemo se za obstanek na nogah, čeprav nimamo takšnega občutka. Realnost nas ubija v podzavest, pa to tlačimo tako globoko, ker se bojimo spoznanja. Svet je umazan. Ljudje so razvajeni. Ceniti tisto malo kar imamo, je umetnost. Inteligenca bi izkoreninila naš obstoj, če bi se zavedala v kakšen namen jo uporabljamo. Nekako ni enostavnega odgovora. Kratkega in jedrnatega, ki bi v stavku lahko odgovoril, opisal ter razložil, zakaj smo takšni. Vsak je drugačen, čeprav smo enaki. Ne mislimo isto, čeprav imamo podoben način razmišljanja. Kakšen je tvoj odnos?

Vprašanje #3: Ego? Pa vendar, zakaj? Vsi imamo materialne stvari, na katere smo ponosni. Nekateri imajo poklicne in službene dosežke, s katerimi uspejo počasi prilezti nad nas. Menim, da egu pripisujemo preveč identitete različnih ljudi, ki krožijo okoli nas. Tako izgubljamo stik s seboj. Stik, ki pa bi resnično moral biti najpomembnejši, glede na megleno ozadje, ki ga ne upamo postaviti v ospredje. V tej fazi nam obup zveni skoraj tako dobro kot izpolnitev samega sebe. Ko iščemo svoj obraz v množici ljudi okoli, je zanimivo, kako zaskrbljeni lahko posamezniki postanejo. Pa vendar, kdo nebi postal zaskrbljen med iskanjem sebe v neznancu?

In končno, se počasi bližajo tisti dnevi, ko bo toplina in dotik sočloveka skoraj obvezna. November. December. Zima in prazniki in mraz, pa tako dalje do nekoga s katerim se lahko stiskaš, deliš različne trenutke sreče. Tako naprej in naprej, do tiste osebe, za katero si želiš, da bi ostala. Ali pa če ostanemo pri osnovah – tako naprej do osebe, s kateri želiš narediti korak naprej. Spregovoriti, se spoznati in predvsem ne-misliti na prihodna dejanja. Čeprav se sliši še tako naveličano in pocukrano si večina posameznikov želi nekoga, ki bi ostal. Jih imel rad, ljubil in spoštoval natanko takšne kot so. Brez spreminjanja samega sebe ali načina življenja. Brez načrtovanj, le spontanost v odnosu. Kar na koncu pomeni, da adrenalin in drznost morata ostati pristna, seveda. Pozitiven zaključek – ali kot je Beethowen rekel; ever thine, ever mine, ever ours.

In zadnje..

Vprašanje #4: Takšne punce obstajajo?

Priporočamo tudi

Oh, ta direktor
Končno smo ga videle. Novega direktorja, seveda. Prišel je do vsake, nam ponudil roko v pozdrav in...
Ljubezen na preizkušnji
Ne še ena love story Beseda obstane na papirju. Želela mu je napisati sporočilo, ki bi ga videl,...
Lepotni vzglavnik za lepotni spanec
In kaj ima spanec opraviti z lepoto? Veliko…ne samo, da se med spancem spočijemo, regeneriramo in...
Zakon privlačnosti in vaše ime
Po načelu Zakona privlačnosti oddaja vaše ime točno določene vibracije-energije in jih hkrati tudi...

Vaš komentar