Naroči se na RSS

Kdo se boji dimnikarjev?


Danes sem ostala na pohorskem vikendu z razlogom: čakam dimnikarja. In dimnikarji so pomembni, saj sem si zanj vzela prost dan.

Dimnikarske zadeve nas pestijo praktično vsako jesen, odkar sva pred leti uporabila vsa možna vaška poznanstva, da sva prišla do skrivnostne telefonske gsm in domače številke vaškega dimnikarja, ki je po do sedaj meni znanih podatkih skrajno zaseden mož. Pred leti mi je njegova mama vsaj en teden obljubljala v slušalko stacionarnega telefona, da bo Tinčka obvestila o moji želji po njegovi številki mobilnega aparata:
“Veste, gospa, Tinček ne vidi rad, da se ga po nepotrebnem kliče. Danes sem ga spet pozabila vprašati, če vam lahko dam številko.”

Ko smo končno prišli skupaj, je bil Tinček presenečen, da je odkril naselje s toliko vikendi in posledično tudi dimniki, ki bi lahko bili vir njegovih novih prihodkov, saj moramo državljani po nekih pravilih prispevek dimnikarjem plačevati ne glede na kvantiteto kurjenja. Baje, da jih ne zanima niti to, da v hiši nimaš peči. Dimnik je dimnik in na to gre prispevek.

Tinček se je napovedal ob določeni uri in tri ure zamude mu nisem štela v slabo, če sem ga pred tem lovila deset dni. Naj si fant vzame čas, konec koncev imam tudi jaz v ta namen dopust. Ko sva skupaj odprla dimnik v kletnih prostorih, je posvetil v ror in pomembno izjavil, da je dimnik popolnoma čist. Odleglo mi je, saj je bila hiša pred tem več kot desetletje zapuščena, podatkov o kurjenju pa nisem imela pravih. Lahko bi se celo ugnezdile kune in ne bi mi bilo všeč, če bi se mi zaradi njihovega naraščaja zamašil dimnik.

Odkar smo Tinčku pokazali našo sredi vasi skrito lokacijo, se vsako jesen hiši približa z vnaprej napisanim računom in obvestilom o nujnem pregledu dimnika. Včasih nam uspe pobegniti pred prispevkom, večinoma pa nas ujame in plačamo. Pred leti smo si napeljali tudi centralno ogrevanje na plin in serviser plinske peči, ki prihaja redno in vedno kvalitetno opravi delo, nas je še posebej opozoril, naj dimnikarjev nikar ne spuščamo poleg peči in naj ne dovolimo merjenj emisij v zraku, ker so za to pooblaščeni serviserji, ki imajo za to primerne aparate.

Napovedano se je torej zgodilo. Dimnikar hoče tri tedne po rednem servisu peči in plinskega dimnika na vse možne načine izsiliti ponovno merjenje emisij v zraku. Z možem sta izmenjala več telefonskih razgovorov in ker mu drugega ni preostalo, je privoli v obisk dimnikarja, ki bo ponovno pregledal dimnik peči na trda goriva. “Naj mu bo”, je rekel mož, “nas bo vsaj pustil eno leto pri miru.

Danes zjutraj, preden se je mož odpeljal v mesto, mi je naročil, naj dimnikar še popravi strehico vrh dimnika, ki jo je prejšnje leto zvil južni sneg, ki je obležal na njej.
“Saj menda ne misliš resno, da bi nam dimnikar popravljal rostfraj streho vrh dimnika?” sem ga zaskrbljena za njegovo duševno zdravje vprašala.
“Ja, kaj pa, drugače pa naj ostane doma,” je bil mož neomajen.

Tokrat je Tinček prišel celo pol ure prej. Iz čistega avtomobila z dimnikarskim napisom ni potegnil dolgih v kolo zvitih omel in sajastih veder, ampak dva elegantna kromirana kovčka, popolnoma svetleča in čista. Bil mi je sumljiv. Zelo sumljiv. Ali ima v kovčkih teleskopske cevi, ki jih bo pred mojimi očmi sestavil in dregnil v dimnik po morebitnih sajah? Ne, nič od tega. Pogumno se je odpravil proti plinski peči z namenom, da bo naredil že narejene meritve emisij. In bolj kot sem mu kazala, naj za božjo volje odklene skrivnostna sajasta vrata in omete dimnik, bolj je rinil proti čisti plinski peči.

Končno sva se uskladila: “Ste prepričani, da imate meritve emisij za letos že opravljene, gospa? Saj ste vi gospa Pečenkova, kajne?”
“Popolnoma sem prepričana, gospod Tinček. Rada bi, da samo pogledate, če je z navadnim dimnikom vse po predpisih”, sem vztrajala.

Tinček je brez besed pograbil svoj mobilni telefon in poklical partnerja, očitno nižjega reda: “Daj pridi v Naselje k Pečenkovim omest navadni dimnik. Ne, nič ni takega. Poglej, če je kaj not in pokasiraj prispevek in eno čiščenje. Aha, dobro, ne moreš takoj. Čez eno uro, torej. V redu, ja. Pa ne pozabi kasirati,” je bil Tinček pokroviteljski.

Ko bo Tinčkov vajenec pokasiral za letos, si bomo spet oddahnili za eno leto. Dobro pa je, da odkar smo Tinčka enkrat našli, nam je ves čas za ritjo. Bravo, dimnikarji!

Seveda mu poveznjene rostfraj strehe niti z besedico nisem omenila. Kaj bi si pa mislil o meni?

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Ko sem se začel resnično imeti rad
Velikokrat slišimo besede...."Imejte se radi, cenite se!"......Pa se kdaj zares zamislimo kaj pomenijo?...
IQ test za mačke
Med brskanjem po internetu sem na http://wuzzle.org zasledila IQ test za mačke. Za vas sem ga prevedla...
Darilo za mojega
Danes čistim dimnik, da bo pripravljen za vsa darila, ki jih bo poslal božiček. Sprašujem se, kako...
Nikoli ji ne bom rekel, da je moja mami
Tadej Janežič, 17 let: Kje sta, moja mami in oči? Tadej Janežič je rejenec že celo življenje....

2 komentarjev na objavo “Kdo se boji dimnikarjev?”

  1. BREZ BESED pravi:

    Iz vašega sporočila je razvidno, da ta izvajalec krši zakonodajo in se norčuje iz vas. Zakaj mu plačujete čiščenje če ga ni opravil. Niste prvi in zadnji ki to opozarja. To kar dela vaš dimnikar je nasprotje vsem predpisom in je lov samo za denar.

  2. Malinovc pravi:

    Zelo zabavno napisano.
    Ampak, ali ne počnejo tega vsi dimnikarji? Vzamejo 38eur za 10min ‘meritev’. Kljub temu, da na obvestilu med drugim piše, da se bodo oglasili zaradi čiščenja dimnika.
    In kljub temu, da bi naj za uro dela vzeli 25eur – http://www.delo.si/clanek/121678

Vaš komentar