Naroči se na RSS

Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…


Nadaljevanje objave: Ko si na robu… in se ponovno rodiš…

Odprem oči. Okrog mene se je raztezala rahla svetloba. Tišina. V nosu imam cevke, na prsih nalepke, celo telo imam zakrknjeno, nad mano visijo steklenice. A to je to, pomislim. Malo čuden kraj za nebesa. Z očmi ujamem mojemu podoben prizor. Negibno telo, pokrito z belo rjuho, polno cevk ter vrečk.

“Gospa”, zašepetam. “Gospa, kaj morda veste, kje smo?”, s hripavim glasom komaj spravim iz sebe. Bitje mi ni odgovorilo, pa tudi ni bilo več potrebno, kajti spoznala sem, da sem živa in ležim med sebi enakimi. Zdelo se mi je, da je že noč in da se mi ni treba ničesar več bati.

Naslednje jutro sem se prebudila v bolečinah in nelagodju. Tudi ostala bitja so se že odkašljevala in zdelo se je, da so nekatera tudi oživela. Vsega sem se natančno spomnila.

In od takrat dalje nikoli več nič ni bilo enako kot prej.

O tem, kaj se je dogajalo z mano med operacijo, nihče ni hotel govoriti odkrito. Moja vprašanja so ostala vprašanja, nikoli se niso razvila v odgovore. Iz papirjev na svoji postelji sem ugotovila, da je šlo za zastoj srca, močno krvavitev, zastoj dihanja. Okrog mene so se izmenjevali zdravniki, se pomenljivo nasmihali in po tednu dni je tudi stažistka, ki ji je spodrsnil skalpel in mi je prerezala maternico, poklicala v sobo za intenzivno nego. Slišala sem, kako ji je dežurni zdravnik zagotavljal: “Ne obremenjuj se, ženska je čisto v redu. Važno je, da je preživela.”

Tudi meni je bilo to zelo važno, čeprav me ni doma čakalo prav nič vznemirljivega. V času ležanja na kliniki so se mi postavljala mnoga vprašanja, na katera prej sploh nisem mislila.

Dogajal se je nekakšen obračun. Začela sem se zavedati resničnega stanja, v katerem živim. Kaj bi le imela za dokončati, če pa že nekaj let živim najbolj dolgočasno življenje na materi Zemlji. Partner me očitno zanemarja, jaz pa tu ležim prerezana in zašita nazaj kot kakšna vreča. Koliko časa torej že živim z zaprtimi očmi? Pa saj je tako dober človek, so mi vsi prigovarjali. V katerem svetu že? Mora biti res daleč od mojega. Tako daleč, da ni prav nič podoben mojim pravljicam. Tako zelo sama, kot sem z njim, nisem bila še nikoli, še nikoli tako zapuščena v mislih. Nisem našla besed, da bi opisala to strahotno odtujenost, ki se po vsej verjetnosti nikoli več ne bi zacelila in iz katere nikoli več nič ne bi moglo nastati.

Kaj pa moja služba? Odšla sem z neprijetnim občutkom, v ušesih so mi odmevale zadnje besede moje nadrejene v smislu, kdo pa si sploh ti, da si lahko privoščiš otroka, saj nič nimaš. Splavi že enkrat in pridi nazaj delat. Prav je, da splaviš, boš vsaj shujšala. Joj, joj, kako sem lahko dovolila, da nekdo z mano opleta kot s staro cunjo? Kaj res ne znam delati nič drugega, da se tu naravnost iz dneva v dan pustim poniževati? Delo, ki sem ga opravljala, me je veselilo. Zakaj je potem potrebno, da je tako zamazano z odnosi?

Katera sila me je v križišču odločitev prinesla v takšno situacijo? Verjetno ta, ki sem jo odnesla od doma: imeti službo, imeti dom in partnerja, biti urejen, se podrejati z namenom, da vse to gladko teče. In katera sila mi je sedaj narekovala, da se sprašujem o stvareh kot sta partner, služba in moj odnos do tega? Mora že biti nekaj ali nekdo, ki mi je želel na tak način odpreti vse moje oči, ne le tistih pravih sivo zelenih, ki so bile ves čas sicer na stežaj odprte pa vendar slepe.

Še bolj me je skrbelo, kaj je s prijateljem, ki sem ga srečala na tej svoji poti med življenjem in smrtjo. V času okrevanja sem prebrala vse knjige o obsmrtnem doživetju in vsi, ki se jim je to zgodilo, so po teh hodnikih srečevali svoje pokojne prijatelje. Tale moj pa je bil še kako živ še pred kratkim, to bi lahko prisegla. Takrat me je prešinilo edino, kar me je lahko: kaj pa, če se je ponesrečil istočasno z mano?

Kako naj izvem o njem kaj več, kje naj ga najdem, kje sploh živi? Naval teh skrbi ter vprašanj je prinesel še eno spoznanje več: kako to, da tako malo vem o nekom, ki naj bi bil moj prijatelj?

Po prihodu domov sem marsikaj bolj razumela, večinoma pa še manj. Marsikateri predmet okrog mene namreč ni imel imena. Nekateri ljudje so imeli drugo ime od tistega, ki sem ga pričakovala. Ugotovili so, da imam verjetno delno amnezijo kot posledico premočne anestezije.

Čez nekaj časa so pojmi dobili sliko, predmeti so dobili imena, nekatera imena ljudi so dobila prave obraze, nekatere stvari ter obraze pa sem enostavno za vselej pozabila.

Služba se mi je zdela največja kaznilnica, moj dom razdejanje. Čedalje bolj me je vleklo v črno barvo. Pobarvala sem si lase, zamenjala garderobo. Nisem bila žalostna ali depresivna, bila sem osamljena med ljudmi. Kot nekdo ali nekaj, ki dogajanje opazuje od daleč. In bolj kot sem opazovala, bolj smešno se mi je zdelo vse skupaj. Svet okrog mene je bil kot velik kokošnjak, ki ga opazujem nekje iz globine.

Pravzaprav je bilo tako, kot da ne bi še čisto prišla iz tistega črnega hodnika, po katerem sem potovala med operacijo. Dogajale so se mi čedalje bolj čudne stvari. Redko kdo, ki sem ga srečala, se mi je zdel popolnoma zdrav. Večinoma sem ljudi videla v njihovo notranjost, kjer je bilo marsikaj narobe. Čudno se mi je zdelo, da nikoli prej nisem opazila, da me obkroža toliko bolnih ljudi. Če je kdo umrl, pa četudi mlad, se mi je zdelo samo po sebi umevno, saj se v njegovem stanju ni moglo drugače končati. V bistvu bi marsikoga najraje prijela za noge in iz njega stresla vso ropotijo, ki jo je vlačil s seboj. Slaba prebava, žolčnik, ledvica, pljuča, črevesje, jetra… Sama sebi sem se zdela kot nekakšen rentgen, ki je deloval samo za srednji del telesa, za trebušno votlino.

Sogovornika za svoje nenavadno stanje nisem imela. Naokrog sem še naprej hodila z nekakšno masko, ki so jo od mene bolj ali manj pričakovali. Poskusila sem navezati stik s kakšnim društvom za obsmrtna doživetja, a nisem uspela. Če sem s kom le poskusila govoriti o svojem stanju, sem se umaknila nazaj vase, čim sem opazila kanček začudenosti v očeh. To pa ni bilo težko doseči. Znancem sem postala čudna, težka, tečna, drugačna, še sama ne vem točno, kaj vse so mi prilepili.

Sčasoma sem poskušala pozornost preusmeriti drugam. Poskušala sem vizualizirati situacijo na čim bolj slikovit način: stojim sredi velikega hodnika, za mano je množica odprtih vrat, pred mano zaprtih. Hodnik je deloval na način, da se bo za vsaka vrata iz moje preteklosti, ki jih bom uspela zapreti, odprlo petero novih, ki me bodo peljala v prihodnost.

Tako sem začela kar po vrsti……. Nadaljevanje zgodbe: In zaživela polno življenje, vendar bitke še ni konec

Zgodba je objavljena tudi v knjigi Srčne zgodbe, ki jo lahko naročite na spletni strani Osebna rast.

Do konca avgusta velja posebna akcija.

Priporočamo tudi

Ko si na robu… in se ponovno rodiš…
Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje Začetek. Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999...
Darilo za mojega
Danes čistim dimnik, da bo pripravljen za vsa darila, ki jih bo poslal božiček. Sprašujem se, kako...
Floskule o varčevanju energije
Danes bi v Mariboru lahko bil lep dan. In tudi je. Moj e-termometer kaže 26 stopinj, napovedali pa so...
In zaživela polno življenje, vendar bitke še ni konec
Zgodba se začne tukaj: Ko si na robu... In se ponovno rodiš... Tako sem začela kar po vrsti. Moje...

En komentar na objavo “Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…”

  1. Dajana pravi:

    Rečem samo: Vau! ;)

Vaš komentar