Naroči se na RSS

Moj dan v trgovini Ikea


Liebe Ikea Kunde, liebe Ikea….

Ko iz zvočnikov švedske trgovine na avstrijskih tleh, kjer se tre Slovencev in Hrvatov, zaslišim prijetni nagovor, avtomatsko poženem prepolni voz naprej, saj imam še iz socializma v sebi zakodiran podatek, da bo to pomenilo, naj nemudoma zapustimo trgovino, ker jo bodo zaprli. Pa ni tako. Sicer politično sprte Slovence in Hrvate Ikea team vabi, da pustijo še zadnji drobiž v nadstropju, kjer strežejo hrano in pijačo.

Le kdo bi se na prehodu iz enega nadstropja v drugega lahko uprl plastičnim hobotnicam v solati, čuftom iz neznanih snovi, kruhovim cmokom, politim z brusnicami in umetno srno, če ga tako lepo povabijo? Potem se postavimo v obrat hitre Ikea hrane, lačne oči nabirajo pobarvano hrano in na koncu nam spet ostane isti drobiž, saj moramo spet plačati s čudežnim plastičnim denarjem, saj smo spet nabrali malo preveč. Bistra poteza, bi rekel marketinški guru Lisac.

Dejstvo je, da Ikeo v Grazu poznam kot svoj lastni žep. Kako tudi ne, če stalno nekaj selim in opremljam. Pri njih sem tako dobro zapisana, da mi kataloge pošiljajo na dom brez predhodnega naročila. Ko zagledam pohištvo, sem omamljena in že najdem kaj, kar nujno potrebujem.

V tem izobraževalnem procesu sem prišla že tako daleč, da sem ob srečanju s sorodniki, ki so že odhajali s polnim vozom, natanko ocenila, kaj imajo v zavitkih in koliko stane. Skoraj profesionalna deformacija, bi se lahko reklo. Tam večkrat srečam bivše sošolke iz gimnazije ali druge znance. Ikea je v tem pogledu pravi meeting point.

Ko sva se v petek spet podala na to pot, sva imela le približek seznama potrebne robe, kar v resnici pomeni, da vedno znova pozabiva, da je veliki Volvo preteklost in da je prostornina novega karavana manjša. To pa naju nekako ne ustavi pri nakupovanju. Tokrat sva vsaj polovico stvari, ki sva jih imela namen pripeljati, že med prodiranjem čez oddelke pustila tam, ker nisva bila povsem prepričana, če so prave. Da je bila odločitev dobra, sva seveda kot vedno ugotovila ob odhodu, ko sva zapirala prtljažnik.

Najino kombiniranje in izbiranje poteka vedno po istem načelu: artikli, ki imajo za ceno trimestno številko, so samo za gledanje. V isti seriji proizvodov je namreč vedno na izbiro tudi kakšen kos, ki pri ceni spredaj nima številke 1, kaj šele 2, ki je pri naši hiši zakonsko prepovedana. To v praksi zgleda tako da se ob pogledu na pisarniški stol s ceno 234€ preprosto obrneš za kakšno stopinjo levo ali desno in že ga imaš; čudovit primerek črnega pisarniškega stola iz umetnega usnja, na kolesih in z vso ropotijo, ki stane natanko 34€. No, ta je naš in pri tem si na priročen seznam, ki jih delijo na vsakem vogalu, napišeš Regal 1 Fache 12. S tem je proces zaključen.

Ko se s seznamom Regalov privlečeš na pol mrtev do samopostrežnega skladišča, samo še pobiraš s polic v kartone zalepljene kose. In v bistvu šele takrat vidiš, koliko je tega.

Na oddelku s preprogami, kjer sem iskala Sveje črno belo preprogo za 9,99€, sem srečala mlado družino, ki je imela vse pogoje družine: majhen otrok v modernem vozičku, pasemski pes, ki v trgovinah ne lula in ne kaka, ker je bil pred tem v njemu primerni šoli, mlada in zelo zahtevna mamica in mlad mož, oče in menedžer, ki je usmerjal še mlajšo arhitektko, ki sta jo privlekla s seboj. Gospodična arhitektka je imela pri sebi barvne izrise vseh prostorov v stanovanju mlade družine in je družinskemu menedžerju narekovala, kateri kos je pravšnji za njene skice.

Pri tem niso prav nič gledali na listke s cenami in niso čisto nič v mislih preračunavali, koliko jim bo ostalo do naslednjega meseca za mleko in plenice. Ker so imeli s seboj otroka, voziček in psa, predvidevam da jih je zunaj čakal tudi primeren kombi z napisom Jože d.o.o., prevoz za lastne potrebe. Če sem jim kaj zavidala, je bil Jože. Na kakšnega takega pomislim vedno znova, ko polniva avto. Zakaj si ga ne privoščiva, bo tudi meni ostala večna skrivnost, je pa zagotovo povezano z zapleti pri obračunu kilometrine in njegovih navideznih amortizacijskih stroških, ki jih utegne imeti z nami.

Ko sva pririnila dva polna voza do izhoda, je zunaj močno deževalo. Že uro pred zaprtjem trgovine se je pod edino streho gnetlo ljudi različnega evropskega in neevropskega porekla. Borba za parkirišče pred izhodom je bila ostra. S polno vrečo drobnarij sem stala na dežju, medtem ko je moj dragi hitel z obračanjem in vzvratno vožnjo. Ko je končno zapeljal v parkirni boks, sva z vozička potegnila dva ratan stola, ju postavila pred odprt prtljažnik, si prižgala cigaret in odprla vsak svojo piksno. Počitek sva si zaslužila, bil pa je tudi nujen postopek v fazi, ko sva iz skladišča čakala še tretji voz, na katerem bi bila jedilniška miza, štirje stoli in cela kopalnica. “Pa saj to ne more biti tako dosti”, je bolj sebe kot mene miril mož.

Poleg stolov, ki jih ni bilo moč razstaviti, sva že imela pri sebi en voz posteljnine, dva v klobčič zvita jogija, tri že omenjene pisarniške stole v paketu, srednje velik regal za dnevno sobo, klubsko mizico in kričeče rumen predalnik za eno od novih sob. Malenkost za astro, kajne?

V prvem poskusu nalaganja v avto sva bila dokaj neopažena, če odštejem hihitanje zaradi postavljene terase pred prtljažnikom. Tudi pri tako natančni logistiki pa v prvo ne gre vedno. In si podajava kose enkrat noter, pa malo levo, desno…Ne gre? Okej, pa spet ven in ponovni poskus. Na parkirišču okrog naju so se udeleženci že tretjič zamenjali, čakajoči so sklepali stave in se nama že odkrito posmehovali. Edina, ki je premogla odkritost, je bila dolenjska gospa srednjih let, ki je glasno izjavila: “Vidva bi pa morda res potrebovala kombi.”
“Oh, gospa, verjetno bi res, vendar sva veterana v nalaganju v ta avto in sem skoraj prepričana, da bo šlo”, sem ji korajžno odgovorila.

Kakšno minuto za tem je mož slavnostno butnil vrata prtljažnika in mi pomenljivo rekel: “Gremo.”

Domov smo se peljali kot v dobrih starih časih v fičku, torej precej nabasano. Med potjo nisem mislila na nič, tudi na svojo lakoto ne. Niti na žejo, ker sem si piksno pristavila kar k nogam.

Liebe Ikea Kunde, liebe Ikea Kunde……me tudi tokrat ni razočarala, pa tudi midva ne nje.

P.S.: Pletena ratan stola sva privezala na vrh prtljažnika kljub dežju. Nisem se bala, da bi bilo z njimi kaj narobe, saj svoje že obstoječe vsako poletje na vrtu operem kar s curkom iz cevi za zalivanje. Pa tudi prostora zanju ni bilo nikjer drugje.

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Rešitev za vaše spodnje perilo
Bra saver? Že samo ime veliko pove, saj pomeni rešitev za nedrčke. In za kaj gre? Zagotovo ste...
Izdelajmo darilno vrečko
Takole. Se vam kdaj zgodi, da greste nekam na obisk in morate zaradi enih piškotov, ki bi jih radi...
Potovanje v Ugando: Ne cenimo, kar imamo
Ali ni kupovanje užitek? Mislim na torbice, nakit, lepe obleke in kozmetiko. Pustimo tokrat ob strani...
Hrček – moj hišni ljubljenček
Pred nekaj meseci sem ga posvojila. Hrčka namreč. Majhna bela kepica črnih oči in belega kožuščka...

En komentar na objavo “Moj dan v trgovini Ikea”

  1. Tomaž Frfolja pravi:

    V celovški ikeji govorijo ekstremno regionalizirano in težko razumljivo nemščino, slabo angleščino in kadar slišijo slovenščino v glavnem zbežijo… kar je seveda idealno, če želite prihraniti denar z ne-nakupovanjem… Še ima Hofer na avstrijskem Koroškem vse dvojezično (in več) napisano na embalaži, potem bi to tudi morala imeti Ikeja, ki praktično z 80 % živi od Slovencev iz Slovenije. Sodelavci s kontaktom s kupci pa bi morali nositi badge ali oznake, katere jezike govorijo (ali vsaj razumejo). Oglasi pa bi lahko bili večjezični (angleščina neprofesionalnih govorcev je komaj razumljiva, kot pač koroško nemško narečje za tujega govornika nemščine, ki se je učil pravilne knjižne nemščine. Vse v vsemu je nakup v celovški ikeji nesimpatičen in ne kupcu prijazen torej neatraktiven.

Vaš komentar