Naroči se na RSS

Ko si na robu… in se ponovno rodiš…


Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje

Začetek.

Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999 sem sedla v avto in se odpeljala na ginekološko kliniko v sosednji kraj. Nisem bila posebej vznemirjena ali obupana, še žalostna ne več. To je bilo že tretjič v kratkem času, da bom zaradi odmrle nosečnosti končala na operacijski mizi, kjer mi bodo odstranili še zadnje ostanke bitja, ki je že imelo srček in ki zaradi nekega nerazumljivega razloga ni našlo miru in dovolj življenja v meni. Nisem bila več tako zelo mlada in vsak tak poseg me je dodobra utrudil.

Po nekajurni birokratski proceduri sem legla na mizo v operacijski sobi. Cel postopek je bil tako zame kot za njih čisto nekaj običajnega, končal naj bi se v desetih minutah, nato bi po nekaj urah počitka odšla domov. Spet prazna in spet sama.

Ležala sem na hrbtu in z očmi krožila po prostoru in po prisotnih, ki so si nadevali maske ter rokavice. Ozrla sem se na stensko uro, ki je kazala natanko 11.00. S pogledom sem se ujela z očmi mlade stažistke, ki je bila zadolžena za moj poseg. To je bil nenavaden, dolg, zelo pomenljiv pogled. V bistvu me je prešinilo nekaj mrzlega in negotovega in najraje bi zakričala, a me je že naslednji trenutek zagrnila tema…

Ponovno se ozrem naokrog. Ura na steni kaže 14.30. Nad mano se sklanjajo ljudje v zelenih haljah. Zdelo se mi je, da se sklanjajo nad odprtim avtomobilskim motorjem in ga popravljajo. Zelo so razburjeni in zelo hitijo. Kaj le počnejo z mano? In kje sploh sem?

Tedaj je ženska, ki mi je na prsi pripenjala nekakšne ploščice, zakričala: “Zgubljamo jo!”
Prav neverjetno, a tudi mene je prešinilo isto in sama v sebi sem kriknila: “Pa ti norci me bodo še ubili!”

Takrat me je kot iz topa izstrelilo proti desnemu zgornjemu kotu sobe. Potovala sem z neverjetno hitrostjo in ves čas vedela, da so me res pokončali, da sem mrtva. Tako torej izgleda ta reč… Na sredi poti je stal moj najboljši prijatelj in mi ponujal roko. “A tebe so tudi?”, sem ga vprašala. Prijela sem ponujeno roko in se naenkrat začela zavedati, da se ne smem prepustiti temu toku. Da moram nujno nazaj. Začela se je moja največja borba za življenje. Bolj kot sem se upirala toku, težje je bilo. Neznana sila me je nenehno vlekla stran od telesa. Bilo je, kot da bi proti toku plavala po najbolj gosti in črni nafti. Ves čas sem si ponavljala: “Nujno moram nazaj, ker moram v življenju še nekaj dokončat!”

Odprem oči. Okrog mene se je raztezala rahla svetloba. Tišina. V nosu imam cevke, na prsih nalepke, celo telo imam zakrknjeno, nad mano visijo steklenice. A to je to, pomislim. Malo čuden kraj za nebesa. Z očmi ujamem mojemu podoben prizor. Negibno telo, pokrito z belo rjuho, polno cevk ter vrečk.

“Gospa”, zašepetam. “Gospa, kaj morda veste, kje smo?”, s hripavim glasom komaj spravim iz sebe. Bitje mi ni odgovorilo…………..

Zgodba se nadaljuje v objavi: Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…

Zgodba je objavljena tudi v knjigi Srčne zgodbe, ki jo lahko naročite na spletni strani Osebna rast.

Do konca avgusta velja posebna akcija.

Priporočamo tudi

Ženske imamo tako rade čevlje
Kadar se ženski pogovori začnejo nanašati na čevlje, se vedno pripravite na visok emocionalni pritisk....
Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…
Nadaljevanje objave: Ko si na robu… in se ponovno rodiš… Odprem oči. Okrog mene se je raztezala...
Ne bodite sužnje stresa
Stres je odziv telesa na pomembne in naporne spremembe našega življenja. Živimo v času hitrega tempa...
Ko sem se začel resnično imeti rad
Velikokrat slišimo besede...."Imejte se radi, cenite se!"......Pa se kdaj zares zamislimo kaj pomenijo?...

Vaš komentar