Naroči se na RSS

In zaživela polno življenje, vendar bitke še ni konec


Zgodba se začne tukaj: Ko si na robu… In se ponovno rodiš…

Tako sem začela kar po vrsti.

Moje šole.

Prej.

Odkar sem naredila zadnji izpit na študiju, ki sem ga morala prekiniti zaradi očetove bolezni, je minilo že več kot deset let. Končala sem štiri letnike nečesa, kar mi sicer ni bilo všeč in kjer nikoli ne bi bila dobra. Po štiridesetih zaključenih izpitih sem šla v službo, namesto da bi diplomirala. Doma smo potrebovali hrano in ne diplomskih listin. Takrat je bilo vse narobe.

Tokrat sem pogumno stopila do referata in se uradno izpisala. Zatem sem se vpisala izredno na študij v ekonomski smeri. Glede na moje stanje in delno amnezijo od mene nihče ni pričakoval rezultatov. Družboslovje sem zamenjala za ekonomijo. To res ni bilo meni podobno in marsikdo me je na to tudi opozoril. Pa saj v bistvu nič ni bilo več podobno meni. Vpis leta 2000 je bil zame zelo pomemben. Bom zmogla? So moji možgani, ki so se obnovili le toliko, da so zmogli rutinske postopke, res sposobni pomnenja zakonov in prvega izpita, ki je bil resnično prelomnica zame, za ostale študente pa le “eden od tistih, ki se jih da naučit”.

Za plačilo šolnine sem uspešno prodala nekaj delnic Krke. Če dobro pomislim, samo dve, ker dve sem prodala že prej, da sem se računalniško priklopila na svet. Moj priklop je bil počasen in enostaven, vendar je deloval… Zato sem mi je zdelo, da bi moralo vse delovati.

Veliko srečo sem imela, ker je bil izpit časovno nekako usklajen z današnjimi prazniki….Imeli smo skoraj pet tednov časa in učila sem se dan za dnem. Učila ter sproti pozabljala…In se naučila uspešno ter mnogo bolje od nekaterih sošolcev, ki so izpit naredili mimogrede.

Danes.

Študij sem zaključila, za seboj nimam niti enega neuspelega poskusa izpita ali kolokvija, moja povprečna ocena je bila visoka, študirala sem vedno bolj z veseljem. Mnogi sošolci so bili veliko mlajši od mene in nič se mi ni zdelo lepšega od občutka, da sem jim lahko kdaj pa kdaj na kakšen način pomagala. S tistimi, ki so me že tako sprejeli kot živo bitje, še imam stike, nekateri so me pač zavrgli med svoje knjige, ki jih več ne potrebujejo. Tudi to sem sprejela in do njih ne gojim nobene zamere.

Moje delo.

Prej.

Nekoč sem delala v družbi sebi enako mislečih mladih ljudi. Gibali smo se v svetu filmske umetnosti, mnogo potovali po filmskih sejmih, si razširjali obzorja na vse mogoče načine. Za nekatere okuse smo bili verjetno malo preveč bohemski, meni je ta mešanica poslovnosti in uživanja v svetu filma ugajala. S tole službo sem ga pa kar malo polomila, se mi zdi. Vse se vrti samo okrog zunanjega vtisa, okrog vrtinčenja enih in istih informacij, krogotok naveličanosti, čakanja na plačo, staranje in upokojitev, tekmovanje ter grizenje okrog majhnih in nepomembnih neuspehov, zavist in privoščljivost.
Ne, tega nisem več mogla delati. To meni enostavno ni bilo dovolj dobro. Tako se nisem hotela postarati, sploh pa se nisem želela postarati v knjižnici, kjer je bil dan enak dnevu in ljudje čedalje bolj podobni sebi in svojim ciljem, ki niso bili v skladu z mojimi. .

Danes.

Z možem imam manjšo nepremičninsko družbo, ki me izpopolnjuje povsod tam, kjer me je prejšnje delo dušilo. Nihče na skrivaj ne hodi za mano in me nadzoruje. Nihče ne gleda na uro. Nihče se mi ne posmehuje, ko uporabim rdeče ličilo za ustnice. Zaslužim toliko, kolikor delam in ne toliko, kolikor se komu zdi. Dopust imam, ko ga potrebujem in ne takrat, ko hočejo drugi. Ljudje, ki potrebujejo ali oddajajo nepremičnino, so prijazni. V to delo sem šla z namenom, da bom ljudem lahko koristila in od tega lahko tudi živela. Nakup ali prodaja nepremičnine je mnogim življenjska odločitev. Slovenci smo na svoje domove mnogo bolj navezani, kot si upamo priznati. In popeljati nekoga po tej poti na čim bolj prijazen in njemu primeren ter edinstven način, je vsekakor poslanstvo, ki si ga želim opravljati še naprej. V hiši, ki si jo ogledujem, vedno vidim neko zgodbo, ki jo je potrebno zaključiti. Most, ki ga zgradim, da se zgodba zaključi, pa je vsakič znova nov in drugačen.

Moje okno v svet.

Prej.

Doma sem bila že nekaj let brez televizijskega signala in če bi tako nadaljevala, bi enostavno zakrknila sredi gozda, kjer sem živela. Če sem si že izbrala šolo, ki deluje po sistemu elektronskega izobraževanja, potem je moja edina možnost internet. Nisem bila edina, sem pa zagotovo bila med redkimi ženskimi bitji v svojem okolju, ki si je omislilo internetno povezavo s svetom v okviru svojega doma. Doma nisem imela odobravanja, v službi verjetno tudi ne, čeprav me to ni prav dosti več brigalo.
Tako sem v povezavi s študijem ter internetno povezavo naletela na skupino mladih ter zagrizenih oblikovalcev spletnih strani, ki so iskali sodelavko za urejanje njihovih strani ter svetovanje mladim. Niti malo nisem pomišljala. Vstop v njihov svet mi je odprl marsikatera vrata in začela sem se zavedati, da se je moje kolo premaknilo, da se je nekaj vrat za mano že zaprlo ter da se odpirajo nova in nova.

Danes.

Odločitev za spremembe je prinesla nov študij. Študij mi je prinesel internet. Vse se je začelo smiselno povezovati in odvijati. Danes si svojega dela ne morem predstavljati brez ene od zgornjih odločitev, ki jih je bilo potrebno sprejeti. V spletnem svetu sem hitra in učinkovita, upravljanje z informacijami je pri mojem delu prav toliko pomembno kot moj poseben pristop, ki ga imam do vsake hiše, ki jo obiščem in jo želim posredovati naprej. Študij na ekonomski smeri je k moji poslovni odločitvi prispeval dodatna znanja, ki sem jih še kako potrebovala. Danes, ko vidim, kako so se moje poslovne in delovne izkušnje prepletale s študijskimi obveznostmi, mi je jasno, da druga pot ni bila možna.

Moj prosti čas.

Prej.

Ne spomnim se ga kot nekaj pomembnega, čeprav sem ga imela precej več kot sedaj. Kar sem doživljala, je bilo bolj podobno nenehnemu čakanju in prilagajanju. V meni se je sicer odvijal nekakšen film o nezadovoljstvu, a kadarkoli sem to komu omenila, sem dobila vedno isti odgovor:

“Saj sploh ne veš, kaj bi rada, saj ti nič ne manjka, pa poglej druge, pa saj nisi edina, pa tako je in tako bo…”

Morda je v teh izjavah vse res. A zakaj sem potem čutila, da TO ni dovolj in da ni prav? Zato, ker se nič ni odvijalo po vzvodih, ki bi jim dala svojo moč in dušo, ampak po nekih slučajnih vzorcih, šablonah, ki so si jih spomnili namesto mene drugi. Bila sem prilagodljiva, nisem bila zamerljiva, nisem pa takoj dojela, da sprašujem ljudi, ki se bojijo sprememb.

Mnogi bi marsikaj spremenili. Bi, a to bi pomenilo, da je treba obrnit svoje življenje na glavo in začet vse še enkrat od začetka. Se postaviti na številsko premico na točko 0 in počasi zakorakati naprej, največkrat v neznano, ne dovolj varno, preveč tuje. Nekdo, ki pred vami pokadi cel zavojček cigaret, se ne bo branil priznati, da je odvisen od kajenja in bo celo prenehal, če bi mu omenili, da je ogroženo njegovo zdravje. Pa mu recite, da je zasvojen z odnosi in življenjem, ki ga živi. Čeprav ve, da živi z neprimernim partnerjem ter v skrajno razdiralnih odnosih, ne bo priznal, da zaradi tega lahko zboli.

Danes.

Prosti čas si vzamem, ko telo potrebuje počitek in ko duša rabi sprostitev. Ne postavljam si meja, ne postavljam si pogojev. Vsak dan posebej je lep. Ne obremenjujem se s tem, kaj si o meni mislijo drugi. Pustim, da mislijo.

Moj partner.

Ko sem tako potovala po svojem virtualnem hodniku ter za seboj zapirala vrata, se je na novih vratih pojavil tudi moj sedanji mož. Zdel se mi je kot sladka češnja na vrhu smetanove torte. Je moja pika na i. Je nagrada za moj trud. Je nadaljevanje moje poti. Je moj manjkajoči košček. Je človek, ki nikoli ni obupal nad mano, ki mi je pomagal v najtežjih trenutkih in ki je še vedno moja največja opora.

Zaključek.

Če še nikoli niste videli reklam za čudežne kapsule, s katerimi se znebite kilogramov, si jih oglejte sedaj. V njih se vsi vedno potrudijo prikazati prej in potem kot nekaj samo po sebi umevnega. Kot nekaj, kar se lahko zgodi čez noč. Okroglolična gospa se spremeni v vitko deklico. Takega recepta ni. Med prej in potem je vedno vložek vašega truda, vaše volje, poguma in vaše pripravljenosti na spremembe. In tudi bolečin.

Tudi moj prej in potem se ni zgodil nenadoma. In tudi moja pot ni bila tlakovana samo z uspehi. V zadnjih petih letih sem stopila na marsikateri trn, se opekla, ko sem slepo zaupala ljudem, za katere sem kasneje spoznala, da niso bili vredni mojega zaupanja.

Marsikdaj mi je bilo tako hudo, da bi bilo lažje sesti na prag in do nezavesti jokati. Vmes sem izgubila že kar veliko punčko, ki v moji poškodovani maternici ni našla udobnega domka. Morala sem se sprijazniti, da po mojem domu ne bodo stopicali otroški koraki, da me ne bo zbujal njihov jok, da jih ne bom spremljala v šolo.

Tako sem se odločila dati dom lepi muci, ki brez dobrih rok ter veliko ljubezni v zunanjem svetu ne bi preživela. Dala sem dom prikupni psički, ki mi vsako jutro še pred zoro polepša tako, da me nažene v park. Posvetila sem se temu, da pomagam ljudem, če le morem. Da jim ustrežem, če lahko. Da jih ne zavrnem, če čutim, da me v tistem trenutku potrebujejo.

Še vedno sledim svojemu zvestemu odpiranju vrat.

Vpisala sem se na tečaj retorike. Nisem slab govorec, a za lepo oblikovan in pravilno izpeljan govor je le potrebno še kaj več. Nekdo od udeležencev je omenil Roya. Moj lovski nagon po informacijah je že naslednji dan v moj dom prinesel njegove knjige, ki sem jih na mah prebrala. V eni izmed njih sem našla: “Sej dejanja, da boš žel navade.”

Kadarkoli se mi zazdi, da bi utegnila zamuditi dobro priložnost za svoje izpopolnjevanje, se spomnim na ta stavek, ki mi je nova motivacija in izziv. Je dokaz, da je pot, ki jo hodim, dobra in prava.

Na njegovi spletni strani sem se naročila na elektronske novice, nekega dne pa sem se mu oglasila po elektronski pošti. Ko me je povabil, da del svoje življenjske zgodbe objavim v njegovi knjigi, nisem dosti razmišljala. Roy mi je omogočil nov korak v mojem življenju in tudi v prihodnje ne bom zavrnila sodelovanja, če me bo povabil.

K svojemu prispevku dodajam nekaj lepih stavkov, ki so jih prispevali ljudje, s katerimi sem sodelovala v času, ko je bila zgodba objavljena v knjigi in mi vsak na svoj način veliko pomenijo.

Zgodba je objavljena tudi v knjigi Srčne zgodbe, ki jo lahko naročite na spletni strani Osebna rast.

Do konca avgusta velja posebna akcija.

Priporočamo tudi

Z roba sem zdrknila nazaj v svet živih…
Nadaljevanje objave: Ko si na robu… in se ponovno rodiš… Odprem oči. Okrog mene se je raztezala...
Ko si na robu… in se ponovno rodiš…
Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje Začetek. Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999...
Trpljenje malega Groma
Zgodba o malem Gromu je zrcalo današnje družbe, ki je tega malega kosmatinca izdala čisto na vseh...
Perem eko. Perem z Mano.
Sodelujte v naši nagradni igri in zadenite pralni komplet ekoloških pralnih praškov Mana, ki jih proizvaja...

Vaš komentar