Naroči se na RSS

Kako vem, da prihaja toča


V zadnjem času narava redno opozarja nase, nebo pa nam pošilja take in drugačne pozdrave. Poljščine bodo tudi letos tudi letos zaradi nečesa nastradale. Če jih ne bo suša, jih bo toča. Če še toča ne bo dovolj, jih bo odnesel veter.

Gospe Lučki Kajfež Bogataj sem vedno rada prisluhnila, zdaj pa ušesa prav napenjam, da ujamem vsak njen stavek. Pa ne le zato, ker bi bilo moji hčerki ime Lučka, če bi mi jo nebo pustilo obdržati, temveč predvsem zaradi tega, ker gospa ve, kaj govori in se zaveda posledic, ki zaradi našega enoumnega obnašanja v preteklosti šele prihajajo in bodo lahko še mnogo hujše od tistih, ki smo jih že vajeni.

Ko Lučka kmetom svetuje, naj tretjino posevka dobro zavarujejo, tretjino prekrijejo z mrežami proti toči in tretjino tvegajo, misli resno. Tudi gospod z enega od ministrstev, ki je razložil, da bi bil vložek v namakalni sistem 24 krat manjši od saniranja škode po suši, ni govoril pravljic. Ljudje, treba bo prisluhniti in se prilagoditi, slišim čedalje bolj pogosto!

Berem pa tudi prispevke gospoda Antona Komata, neodvisnega raziskovalca, pisatelja, publicista. On je drugačnega mnenja. Planet se ohlaja, pravi. In zaradi ohlajanja prihaja do vremenskih pojavov kot so toča in neurja.

Zelo dobro sem mu prisluhnila in prebrala njegove prispevke. In moram vam povedati, da me je prepričal. Zdaj je tudi meni jasno, da so predavanja eko guruja Al Gora samo še en marketinški nateg. Le kako bi se osveščen predavatelj vozil po vsem svetu v zasebnem letalu in nekaj pridigal, če vmes ni njegovo blagostanje?

Al Gore, zelo si me razočaral. Lučka, verjamem v to, da svinjamo planet, ne verjamem pa več, da je ta planet res tako neumen, da ne bi zmogel vseh teh strupov očistiti. Jih bo že nekako: malo vulkani, malo vetra, neurja… Pa saj se je klima vedno spreminjala….Seveda se bodo morali nekateri preseliti in se naučiti drugačnega bivanja… Ampak, to je še vedno naravni proces in ne tisto, kar nam pridigajo veliki koncerni, ki od nas zahtevajo ekološke davke.

To seveda ne pomeni, da zdaj pa lahko kar onesnažujemo, pljuvamo po tleh, gojimo nezdravo hrano… To je samo opozorilo, da trenutno ne delamo prav.

Sama imam ta privilegij, da imam vrt. Moj vrt je lepo urejen. Velik, pisan, raznolikih oblik in vonjev ob vsakem letnem času ponuja nekaj lepega, posebnega ali dišečega.

Le leto po tem, ko sem si uredila manjši bajer, namenjen predvsem gojenju vodnih rastlin, so se k meni zadovoljno naselili kačji pastirji in čudovite žabje družine, imam pa tudi že prirastek v obliki beloušk. To me je še posebej razveselilo, saj so prav belouške oznanjevalec kemično neoporečnega vrta, torej so moja prizadevanja za naravno ravnotežje brez zastrupljanja obrodila tudi drugače in ne samo v obliki zdravih rastlin. Rdeči grdi polži niso več moja skrb, zanje poskrbijo moje male kačice. Moja flora in favna uživata v medsebojnem sporazumevanju, moj biotop je skoraj popoln!

Seveda pa tudi pri meni ne gre brez naravnih katastrof in toča na mojem vrtu občasno pusti manjše ali večje razdejanje, odvisno od količine, smeri padanja in seveda velikosti bomb, ki letijo naokrog. Zaradi tega se nikoli ne razburjam, pospravim, porežem in počakam, da se narava obnovi. Reševati nimam kaj, vrtnarim iz ljubezni in vrta ne morem prekriti z volnenimi odejami. Kljub temu pa radovedno zrem v nebo, ko se začnejo zgrinjati oblaki. Še bolje pa je, da pogledam in prisluhnem proti sosedovemu vrtu, ki razen velikega travnika in dveh še kar majhnih grmičkov ameriških borovnic, nimajo druge flore. Oja, motim se! Na njihovi prelestni vrtni uti z glinastim petelinčkom na vrhu visijo tri obešanke pelargonij, ki so si podobne kot obešanka obešanki.

In čemu je pomembno pokukati prav na njihov vrt? Vsi člani družine so gasilci. To je še kako pomemben podatek, saj dobijo obvestilo o prihajajoči nevihti iz smeri nevihte od drugih članov gasilskih zvez. Seveda o tem ne kričijo po vrtu. To izvem tako, da opazim, kako najmlajši sin preko ameriških borovnic povezne za to pripravljena plastična vedra, mama pograbi vse tri obešanke in z njimi teče v drvarnico, starejši sin in ata pa s tepihi in dekami pokrivata prevozna sredstva. Akcija je končana v minuti! Vrt je rešen, pelargonije pod streho, avti na varnem, družina srečna.

Rešitev je kot na dlani: na vrtu imejte le toliko in tako velike grmičke, kolikor si lahko privoščite plastičnih veder, lončnic imejte toliko, kolikor jih lahko zagrabite naenkrat, imejte vsaj toliko odej, kolikor imate avtomobilov in obvezno se vpišite med gasilce!

Za vse to človek res ne potrebuje nekega ekološkega razsvetljenja. Ali pač?

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Oh, ta direktor
Končno smo ga videle. Novega direktorja, seveda. Prišel je do vsake, nam ponudil roko v pozdrav in...
Kaj v resnici hočemo ženske?
Začeli bi lahko čisto vsakdanje, ali bolje rečeno, samoumnevno dejstvo, ki naj bi zanimalo ženske....
Ko sem se začel resnično imeti rad
Velikokrat slišimo besede...."Imejte se radi, cenite se!"......Pa se kdaj zares zamislimo kaj pomenijo?...
Nevarnosti plastične embalaže
Pred kratkim sem prejela elektronsko sporočilo, ki je opozarjalo, da je plastična embalaža med drugim...

Vaš komentar