Naroči se na RSS

V pasti virtualnega sveta


Tudi meni se je zgodilo. Od lepega moj mož in čudovita prijateljica Tanja, od grdega en kup opravljivih babnic, ki sem ji je pridružil še trop razočaranih mož.

Svojega moža sem preko interneta spoznala pred skoraj osmimi leti. Po nekakšni virtualni pomoti sva se znašla skupaj, se čudila, se spraševala, šla dvakrat na kavo, po treh tednih pa sva se kar poročila. Odziv okolice je bil katastrofalen. Glede na reakcije, ki sem jih bila deležna, še danes na vsake toliko pogledam na originalni poročni list, da se prepričam.

Tanja je bila edina, ki se ji je med ostalimi dvajsetimi skrivači zazdelo, da sem v redu ženskica. Njo spoštujem in jo imam rada. Čedalje bolj. Svojega moža tudi.

Glede poroke pa poznam tudi nekaj takih, ki so se želeli izogniti ceremonijam tukaj in so si omislili poročno potovanje v Las Vegas, se tam uradno poročili in jim je prav malo mar, če bo to v Sloveniji postalo dejstvo čez en mesec, pol leta ali še več. Poročili so se po svojem prepričanju in trenutnem navdihu. In s tem ni nič narobe, kajne?

Ko sem kasneje na nekaterih portalih začela objavljati svoje prispevke in se v času okrevanja zaradi poškodbe gležnja začela tudi virtualno družiti, sem bila zelo zaupljiva in sproščena.

Taki in drugačni portali nas vabijo, da se vpišemo, dodamo svojo fotografijo, malo poklepetamo…

“Bi postala moja prijateljica?”, je vsakih nekaj minut pokazal zaslon s sporočili.
“Bi, zakaj pa ne”, sem največkrat odgovorila in že sem postala prijateljica tega ali onega.

Pa je v resničnem življenju res tako? Ponujanje prijateljstev preko virtualnega sveta vsekakor ni nič posebnega kar se tehnične izvedbe tiče. Vendar se po nekem času in nekoliko izrečenih besedah začnejo odpirati prava vrata teh svetov, izza vrat pa prihajajo taki in drugačni angeli. Beli in črni. Svetli in temni. Dobri in zli.

Tako sem zašla v članstvo nekega foruma, v katerem naj bi se zbirali angeli. Beli in črni. Svetli in temni. Dobri in zli. Neka življenjska situacija, ki je bila takrat vsem enaka, nas je pripeljala na kup in bilo nam je lepo. Ko so se poznanstva razširila, so se razširila tudi naša pričakovanja. Moja pričakovanja so bila popolnoma enaka, kot v pravem svetu: bodi pošten, ne brazdaj po plitvinah, ne vdiraj v mojo zasebnost, dovoli mi dihati, da bova oba lahko dihala dalje. Ni preveč težko, kajne?

V nekem trenutku sem začutila, da mi v tem virtualnem peskovniku zmanjkuje zraka. Jaz ne morem biti jaz. On je nekaj drugega od tistega, kar kaže navzven. Ona je preveč ravnodušna do živali. Ona za vsako malenkost vzdihuje in jamra. On se ima za zvezdo rumenega tiska. Tako je šlo dalje in dalje… Dokler zmes aktivnih plinov ni eksplodirala in zamazala vse okrog sebe. Skupni interes, zaradi katerega je druženje nastalo, je izginil. Ljudje dobre volje in nasmejanih obrazov, ki sem jim še dan poprej popolnoma zaupala, so naenkrat postali meni sovražni. In glej ga, zlomka, tudi jaz sem njim postala temni, črni, zli angel. Naše poti so se razšle in tega prav nič ne obžalujem.

Kaj pa obžalujem vseeno?

Morda samo to, da sem se preveč osebno odprla ljudem, ki so se pred mano pravzaprav skrivali. Da so z odprtimi in slinastimi usti prebirali moje stavke, ki jih sicer nisem delila z nikomer. Da so strmeli v fotografije, svoje pa imeli zapečatene. Da so na skrivaj pljuvali, javno pa delili nasmeške in pošiljali poljubčke. Da so mi v usta tlačili strupene piškote, jaz pa sem jih naivno pogoltnila.

Meni je uspelo, da sem se otresla tega strupa, vam pa polagam toplo na srce: če imate namen virtualnega druženja na portalih, kjer vaši podatki niso pravi in uporabljate psevdonime, tega ne počnite brez vedenja, da vam to lahko nekega dne tudi škodi.

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Ko greš na pot z neznancem
Potovanja so stresna, tako pozitivno kot negativno. Ko se enkrat odločiš, da boš šla, kam boš šla...
Ali sodobni svet ubija človeške odnose
Dejstvo je, da je internet postal neizogiben del našega vsakdanjika. Otroci več časa kot med vrstniki...
Kako vem, da prihaja toča
V zadnjem času narava redno opozarja nase, nebo pa nam pošilja take in drugačne pozdrave. Poljščine...
Moda ali krutost?
Veliko modnih oblikovalcev se vedno zagovarja uporabo krzna. Trdijo namreč, da krzno doda oblačilu...

2 komentarjev na objavo “V pasti virtualnega sveta”

  1. Jelka pravi:

    Besede bolijo bolj, kot udarci, pa naj bodo izrečene ali napisane. In veliko časa mora preteči, da se rane zacelijo.

    Been there, done that! in vem, kako boli. Vem pa tudi, da se zaradi teh stvari ne splača preveč obrenjevati. Vprašaj se: bo čez leto dni to sploh pomembno?

  2. Erin pravi:

    Jelka, hvala za te besede:)

Vaš komentar