Naroči se na RSS

Zakaj mi je všeč Peta Mathias


… in kako sem našla Emilijo Pavlič

Preden karkoli napišem o Peti, moram priznati, da je na zadnje obdobje mojega življenja precej vplivalo krajše bivanje na Novi Zelandiji. Tam sem namreč dokončno spoznala, kdo sem, kaj želim in kaj je tisto, kar me doma moti. Spoznala sem srčiko prijaznih in neobremenjenih ljudi, pisanih in zanimivih, z različnimi bogovi in predniki, revne in bogate. In vsi, čisto vsi, so mi bili všeč.

Nova Zelandija je s populacijo 3,5 milijona prebivalstva multikulturna dežela, vredna posnemanja. Okrog 75 % prebivalstva je za sabo potegnil kapitan James Cook, le 10 % je Maorov, ki so prišli prvi, vendar ne prej kot pred 1000 leti. Danes so tudi Maori prevzeli zahodnjaški način življenja, vendar skrbno ohranjajo svojo kulturno dediščino, jezik in umetnost. Ostale etnične skupine so prišle iz Polinezije, večina z otokov Tonga, Samoa, Cook Islands, dalje so tu še skupine s Kitajske, Tajvana, Koreje, Vietnama in drugih azijskih dežel. Vse to tvori pisano družbo in zanimivo mešanico kultur, religij in jezikov.

Tako kot se v vsaki novi deželi najprej lotim obdelave domače živilske tržnice, ki mi omogoči vstop tudi v njihove kuhinje (ne nasedam restavracijam s ponudbo lokalnih dobrot) in začutiti domačnost ter pristnost, tako me zanimajo tudi mediji, preko katerih se oglašujejo. Predvsem je zanimivo pokukati, kaj in kako to počnejo.

Ena od vsebin mojega zanimanja so tudi oddaje o kuhanju. Preko njih izveste marsikaj o ljudeh, ki ste jih obiskali. In Nova Zelandija je bila rekorder v številu kuharskih oddaj posnetih na terenu, v živo, doma na vrtu kot navadni BBQ party ali v bližnjem studiu. Vse pa so imele isto sporočilo in to je bilo: govorimo o kuhanju hrane.

Nova Zelandija se v skoraj enakem razmahu kot Amerika sooča s pojavom debelosti in bolezni, ki jih za sabo potegneta hitra prehrana in nezanimanje za kuhanje doma. Pomen domače kuhinje sva z možem spoznala že pri Karen Kenrick v Tutiri, ki je poudarila, da ona »kuha«, čeprav je bilo njeno kuhanje dostikrat bolj podobno pogrevanju konzerv. Pri Nicky Plowmann je bil prvi pomenljiv stavek namenjen temu, da Nicky »zna kuhati«, na kar so bili vsi zelo ponosni. Mediteranska kuhinja, ki jo je dodobra obvladala, meni ni bila nikakršen tabu in že takrat sem ugotovila, da sem v deželi, kjer bi me celo plačali za to, da jim kaj skuham. Da ne pozabim moje drage Maureen Harper, ki me je najprej vprašala, če bomo imeli kosilo po evropskih ali ameriških navadah. Seveda nisem takoj dojela bistva in odgovorila sem, da bom kuhala za ob enih popoldne, če ji je prav. Bilo ji je ZELO prav. Navdušena je bila. Kasneje nad mojim kuhanjem pa še bolj.

Oddaje, ki so govorile o kuhanju, sem rada gledala v prostem času. Včasih sem si zapisala kakšno malenkost in jo potem tudi preizkusila. Všeč so mi bile stvaritve z grahom, ki je bil zmešan z meto. Okus mete in graha je bil zame nov, vendar sem v trgovinah opazila, da to kombinacijo radi uporabljajo, saj je imel potrošnik možnost kupiti zmrznjen grah s sesekljano meto. Spomnim se, da sem bila zelo navdušena nad temi oddajami, dobila sem občutek, da s tem svoje ljudi spodbujajo k vrnitvi za štedilnik, k obnovitvi običajev sedenja za skupno mizo, k toplini doma. In ljudje so res govorili o tem. Da so se malo oddaljili od svojega bistva in so jim dale te oddaje misliti, na kateri stopnji so glede kuharije. Na kratko povedano, kuhanje je bilo IN. To pa je dosegel medij.

Zdaj sem že nekaj časa doma in ne morem mimo tega, da ne bi kuharskih oddaj domače proizvodnje primerjala s tistimi, ki sem jih videla v tujini. Naše oddaje so, z redkimi izjemami, podobne razkazovanju lasnih podaljškov, novih tatoojev, promociji zadnje singlce (a se tako reče???), včasih celo malo šlogajo, neki šaman je takoj po kuhanju celo bral iz po mizi razmetanih kroglic, bobnar je preizkusil nove bobne … Oddaja je zastavljena tako, da bi bila vsestransko zanimiva, poleg tega pa tudi marketinško uspešna za nastopajoče. Pa je res? Kje pa je sporočilo oddaje?

Tako sem v eni od oddaj videla pevko, ki je sicer dobra pevka, z dobrim glasom, z vsebino, kako je namakala svoje pahljačaste rokave v omako, ki jo je pripravljala skupaj s šefom kuhinje. Vmes sta se pogovarjala o neumnostih, dvakrat je pošraufala poprnico in to je bilo to. Kaj sta kuhala, se ne spomnim. Vem pa, da dajo večji poudarek na barvno usklajenost predpasnika in oblačil nastopajočih kot na kuhanje.

V eno od kuharskih oddaj je vskočila tudi čudovita plesalka, mednarodno uveljavljena, lepega stasa in dolgih svetlih las. Občudujem jo kot plesalko, vendar pa je v kuhinji le nekajkrat pokimala in rekla: “Mmmm dobro!”, večinoma pa v značilni kretnji preko ramen metala dolge in lepe lase.

Misice, ki jih slava sili v to, da na različnih TV postajah z umetnimi nohti režejo čebulo, tenstajo krompir, kuhajo govejo juho in s tem mučijo sebe in gledalce, pa potem večkrat nastopijo tudi na raznih okroglih mizah, kjer si s psihologi in drugimi strokovnjaki podajajo javna mnenja o pojavih, ki nas obdajajo. Proti koncu vedno znova pred kamero zadovoljno povejo tudi to, da so se vpisale na menedžment, za kar jim zaploskajo tudi udeleženi, ki imajo po dva doktorata.

Naj naslednjič v kuhinjo privlečejo kakšno upokojeno novinarko ali bivšo političarko, ki za vsako procesijo deli svoja mnenja in družbeno odgovornost ? na trenutke bi lahko bila celo duhovita in nam razkrila kakšen recept. Ali pa kakšnega moškega iz politike, javne uprave in podobnega … Pač te mojstre, ki so zdaj na tapeti. Nisem prepričana, da bi hotela preizkusiti njihove recepte.

Tako. Zato imam rada Peto Mathias. Ker ve, kaj hoče o hrani povedati in želi govoriti samo o tem. Priporočam ogled video posnetka o Peti Mathias, ki je dostopen na Youtube.

Dober tek, Peta bobu (broadbean) res reče bob. In grahu (peas) tudi reče grah. Da pa je gospa tudi sicer neskončno ekstravagantna in je zaradi njene posebne frizure ne morete zgrešiti na ulici, pa je povsem jasno.

Ker sem v naslovu omenila tudi gospo Emilijo Pavlič, bo naslednji prispevek namenjen njej. Emilija Pavlič je zame slovenska Peta Mathias. Gospa z žarom v očeh in s pravimi recepti za nas, naše otroke, naše zdravje, ki je oh in sploh je super!

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Poznate Emilijo Pavlič?
Ko sem pisala prispevek o Peti Mathias, sem gospo Emilijo Pavlič že poznala. Videla sem tudi precej...
Cestni bonton – popolna neznanka
Vsak dan, ko se vozim domov iz službe, opazujem egoistične voznike, ki izsiljujejo, prehitevajo po...
Ko si na robu… in se ponovno rodiš…
Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje Začetek. Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999...
Kako vem, da mu lahko verjamem
Sedim in te gledam. Ob pogledu nate me obdajajo mešani občutki. Ljubim te in sovražim istočasno....

Vaš komentar