Naroči se na RSS

Potovanje v Ugando: Ne cenimo, kar imamo


Ali ni kupovanje užitek? Mislim na torbice, nakit, lepe obleke in kozmetiko. Pustimo tokrat ob strani nujne prehrambene zadeve, kot sta mleko in kruh. Ko se sprehajaš po kakšnem nakupovalnem centru, ki ima tuje trgovine z lepimi oblekami, si zaželiš, da bi bila tvoja denarnica bolj polna.

Za sprostitev rada berem chick lit, romane za ženske. Najbolj zabavna se mi trenutno zdi šopaholičarka (strastna zapravljivka), ki jo je ustvarila Sophie Kinsella. Zabavnih je vseh pet knjig in film. Nekje na spletu priporočajo, da si preberi njene knjige, če si v finančnih težavah. Malo te spravi v dobro voljo, a še vedno je vse le fikcija. Tudi jaz bi marsikaj prodala, da bi plačala kakšen račun, ampak pri njej so vse kupili, pri meni pa dvomim, da bi se trlo ljudi. Te pa takšna literatura še bolj vleče, da bi kaj kupil. Vse te znamke, že njihova imena zvenijo fantastično, stvari so pa itak krasne; ko prineseš stvari domov in si jih ogleduješ in dan zatem že razkazuješ v službi ali kje drugje. Res je lepo.

Užitek pri kupovanju mi kvari dogodek izpred nekaj let. Kot študentka sem imela denar. Delala sem 10 mesecev na leto, služila povprečno slovensko mesečno plačo in pridno končala študij v roku. Dom sem imela pri starših, prehranjevala sem se tudi doma ali za malo denarja na študentske bone, otroka še nisem imela, tako da sem lahko svoje prihranke zapravila za obleke oz. za še meni ljubša potovanja. Saj sem veliko delala, vendar se zdaj, ko imam družino, sploh ne more primerjati. Bilo je veliko bolj brezskrbno.

V Ugandi sem sponzorirala deklico Christine, ji na vsakih nekaj mesecev poslala velik paket oblačil, igrač in ostalih stvari, potem pa sem se odločila, da jo grem pogledat. Želela sem jo spoznati in med drugim videti tudi, kam gre moj denar. Zaradi prijatelja Slovenca je denar res bil namenjen njej. Ko sem jo obiskala, njene mame ni bilo doma. Njena sestra je pred hišo postavila dva stola, zame in za mojo prijateljico prostovoljko. Pri hiši so imeli le dva lesena stola. Prijazno so nama ju ponudili, ampak sedeti tam, medtem ko oni stojijo zraven tebe, je bilo izredno neprijetno. Bi jih pa užalila, če ne bi hotela sesti.

Naslednji dan me je Christinina mama poiskala in se mi zahvalila za moj prispevek. Povabila me je na kosilo. Seveda sem šla, čeprav mi ugandska hrana ni bila všeč. Skrajno nevljudno bi bilo zavrniti. Kot nekaj posebnega je med drugim pripravila štiri trdo kuhana jajca. Nič posebnega, bi rekli mi. Eno je dala meni, eno prevajalcu, eno jajce je imela sama in eno je ostalo za šest otrok. Tudi jaz sem del svojega jajca dala otrokom, čeprav bi jim najraje dala celega. Ampak to bi razumeli, da nekaj ni v redu z njim. Zanje je bil praznik, da so jajce sploh lahko jedli.

V Ugandi sem se srečala z veliko revščino. Saj skoraj ničesar nimajo. Od tako imenovane kozmetike sem videla le modro milo. To so daljše palice, ki jih potem razrežejo. Nimajo lepih barvastih mil, nežno dišečih, zaobljenih na robovih z vgraviranim imenom in pakiranih v lepe škatle z rožicami. Da ne govorimo o tekočem milu. Otroci imajo večinoma le eno oblačilo. Ko se na vsake toliko opere, ne morejo v šolo, dokler ni suho.

Nekega dne sem šla po mestu s kuharico iz naše organizacije, ona me je vodila, predvsem pa se ji je zdelo fino, da hodi po mestu z belko. Seveda tudi črnke, ne glede na svojo revščino, rade kaj kupijo. Ustavljali sva se ob stojnicah s čevlji, še večkrat pa so kar na rjuhah imeli nastavljene svoje izdelke. Obutev so v večini predstavljale črne plastične sandale ali pa črni čevlji s tisto grozno debelo peto, ki je bila pri nas moderna veliko let nazaj. Jaz še takrat nisem hotela nositi takih čevljev, ker se mi zdijo obupno grdi.

Po vrnitvi domov je bila moja koža polna aken. Potovanje je terjalo svoj davek, verjetno pa je pripomogel tudi prah in umivanje v jezeru (nimajo namreč vsi na tem svetu vodovoda). Ko sem stala v eni izmed trgovin in kupovala kozmetične izdelke, ki bi mi pomagali, me je zadelo. Stala sem pred policami, na katerih so stale samo kreme za obraz. In te police so bile dolge nekaj metrov. Koliko različnih krem gre gor! V Ugandi pa so imeli le modro milo in eno ali dve obleki. Tisti trenutek sem vedela, da si nazaj v Afriko še nekaj časa ne želim, ker sem se počutila preveč krivo. Čeprav nisem načeloma ničesar naredila narobe.

Ugandčani mislijo, kako je v Evropi super, denarja na pretek, življenje je čudovito. Poskušala sem jim dopovedati, da dobimo več denarja kot oni, pa tudi stroške imamo večje. In drugačne težave imamo. Ampak oni so prepričani. Dejstvo je, da smo lahko srečni, da živimo na tem koncu sveta. Trenutno so naše države založene s takimi in drugačnimi potrebnimi in nepotrebnimi stvarmi, tako da če imamo denar, lahko kupujemo. Vendar so naše predstave čisto drugačne. Verjetno se jim ne dogaja, da bi ženske zjutraj obupane stale pred omaro (je niti nimajo), češ da nimajo kaj obleči. Nam se to dogaja pri nabito polni omari. Mogoče nimamo vedno najmodernejših oblek, ampak imamo jih pa vsekakor veliko.

Včasih bi bilo dobro o tem razmisliti, vendar po drugi strani povsod na nas prežijo čudovite revije z modnimi idejami in trgovine, ki vse to ponujajo.

Kaj boš storila, punca? Zlata sredina je še vedno zakon …

Priporočamo tudi

Tipi top pospravljena omara
Se odpravljate v šolo, službo ali preprosto samo na kavo v mesto, vaša omara pa je v takšnem razsulu,...
Minljivost, sebičnost in strah..
Iz dneva v dan gredo mimo nas številne lepe stvari, a mi jih sploh ne opazimo. Ali kdaj pomislimo na...
Barve letošnje pomladi
Pomladi letos bolj slabo kaže, vseeno pa lahko pričakujemo, da se bo narava kmalu prebudila in...
Ko se zdi, da je … Pa ni
Obožujem afriški stil. Lesene zapestnice s črnimi lisami, ki spominjajo na zebre. Temno rjave lesene...

Vaš komentar