Naroči se na RSS

Kako dobre so učiteljice v naših osnovnih šolah


Ni naključje, da veliko vem o obnašanju osebkov, vključenih v ta ali oni izobraževalni proces, saj stanujem v ulici, ki je napolnjena s šolami, stadionom, fakultetami in ne nazadnje je tudi marsikatero stanovanje okrog mene zasedeno s študenti. Z njimi se kot najemodajalka ukvarjam tudi sama in lahko vam zagotovim, da od vseh, ki sem jih spoznala in sem še z njimi, nihče ne razmišlja, da bi podrl Maribor.

Da se je šola začela ali končala, slišim podnevi in ponoči. Podnevi se pod mojimi okni v lokalih kar tre srednješolcev, ki izmenično malicajo. Eni sendviče ali bureke, drugi kakšno Laško flaško in čik, oboji pa so videti dokaj razposajeni. Obstajajo tudi taki, ki pojejo svoj obrok na našem parkirišču, kjer seveda tudi parkirajo svoje jeklene konjičke (ja, ja, nekateri srednješolci imajo zelo dobre avtke) in po kakšnem napornejšem dnevu tudi zažgejo kontejner. Do malice se že nekako zadržijo, proti koncu pouka pa se da eno uro špricati in najbolj prevzetni imajo havba party že okrog 11. ure, v petek pa tudi prej.

Ponoči se začne dogajati okrog 4. ure, ko še zadnji junaki zapustijo razvpiti lokal Trust in na poti proti centru izmenično mečejo na tla koše za smeti, prevračajo kontejnerje in trgajo ogledala s parkiranih avtomobilov. No, da ne bom krivična, septembra je tega dosti manj. Glavna sezona se začne v oktobru, ko vrata odprejo tudi fakultete in se študenti valijo v smer študentskih domov ali obratno. Takrat komu celo podrejo ograjo. Ko se oktober zaključi, so prve izložbe že polne veselo-decembrske ropotije in mladež svoje veseljačenje podaljša do treh kraljev. O vojni s petardami bom kar tiho.

Gospa, uslužbenka Snage, ki vsakodnevno natika koše nazaj na stojala in pobira smeti za našo razposajeno prihodnostjo, mi je potožila, da jo srednješolci med malico celo opljuvajo in zmerjajo z leno, nesposobno babo, ki ni mogla narediti niti toliko razredov, da ji ne bi bilo treba pometati cest. Pod noge ji mečejo cigaretne ogorke in ostanke malice. Ko se prebije do našega bloka, je včasih že popolnoma obupana in srečanje z mano ji je pravi balzam, saj jo vedno prijazno pozdravim, namenim kakšen lep stavek in jo vsaj malo potolažim.

Vidim pa tudi na dvorišče čisto prave osnovne šole. Ko sem se s psičko vračala s sprehoda, sem opazila skupinico otrok, ki je imela učno uro na cesti – pravzaprav temu verjetno rečejo “v neposrednem stiku z okoljem”. Kolikor sem utegnila poškiliti v njihove liste, so risali križišče in si nekaj zapisovali. Na daleč bi jih človek ocenil kot zvedave japonske turiste, ki bodo vsak čas nekaj prerisali, nato pa doma izpopolnili in dali na trg kot mega hit.

Da njihovega spremstva, torej učiteljice, nisem videla, tudi ni bilo namerno. Stala je namreč v ozadju, bolje rečeno, naslanjala se je na betonsko ograjo in nekaj žvečila, v trenutku, ko sem jo zagledala, pa tako krčevito zazehala, da se mi je zasmilil njen čeljustni sklep. Na sebi je imela ogromna črna sončna očala, tanko prosojno črno oblekico, ki je segala malo čez rit, bele svilene pajkice pa je imela zavihane do kolen. Seveda je bila obuta v japonke.

Njena nezainteresiranost za svet, ki se je vrtel okrog nje, je bila verjetno večplastna. Dnevi naporne službe, tečen mož in problemi doma, neprespana noč, hormonske težave in kdo ve kaj bi se še našlo. Ker sama nimam otrok, me njeno obnašanje in vzgajanje ni prav nič prizadelo, sem pa seveda mnogo bolj razumela srednješolce, ki nam lulajo v gume in razmetavajo smeti, pa tudi tiste, ki pozno v noč kričijo pod mojim oknom.

Naj mi oprostijo vse tiste učiteljice, ki se v tej niso prepoznale. Prepričana sem, da je med njimi veliko takih, ki niso tako malodušne, ko gre za pouk in vzgojo malih nevednežev. Prav zaradi tistih, ki jim ni vseeno, imam danes pod svojim okriljem 42 čudovitih študentov, ki jih sicer ne bi menjala, vendar pa morajo vsake toliko časa tudi po svoji poti naprej. Čaka jih še veliko takih in drugačnih življenjskih dogodkov in prav je, da so nanje vsaj malo pripravljeni.

Irena Sergeja Mulej, Študentske sobe Enkadom

Priporočamo tudi

Oh, ta direktor
Končno smo ga videle. Novega direktorja, seveda. Prišel je do vsake, nam ponudil roko v pozdrav in...
Prijateljstvo med moškim in žensko
Ne vem, ali se mi dozdeva ali je danes vse več in več teh moško-ženskih prijateljstev. Jaz imam toliko...
Osnove ličenja za mikavne gospodične
Kako z malenkostnim znanjem doseči, da bodo vaše oči zasijale v vsem svojem žaru, primerno vsakdanjim...
Ko sem se začel resnično imeti rad
Velikokrat slišimo besede...."Imejte se radi, cenite se!"......Pa se kdaj zares zamislimo kaj pomenijo?...

3 komentarjev na objavo “Kako dobre so učiteljice v naših osnovnih šolah”

  1. Urška Gerbajs pravi:

    Meni se zdi tale članek zelo pristranski, saj je 3/4 namenjene negodovanju nad obnašanjem srednješolcev in študentov. Na koncu pa pač nek osamljen dogodek z OŠ otroci in njihovo učiteljico.

    Mislim, da naslov absolutno ni pravi za tak članek, saj se ne dotika problematike, na katero nakazuje. Se moram strinjati s Ksenijo.

    Veliko sem predavala po OŠ in težava v večini primerov sploh ni v učiteljih in učiteljicah, temveč v sistemu, ki jih postavlja v podrejeni položaj v primerjavi z ptorci ter jim odvzema vsakršno avtoriteto. Poleg tega imajo na grbi ogromen kup papirologije, tako da bi bilo prav, da se zadeva predstavi tudi z njihovega zornega kota.

  2. anja pravi:

    Ne glede na vzroke za obnašanje omenjene učiteljice se je treba zadevati pomembnega dejstva. V življenju otrok so druge osebe, ki imajo večji vpliv nanje. V njih namreč lahko prepoznajo male osebe, ki jih je treba čimbolj pripraviti za odraslo in samostojno življenje, lahko pa v njih vidijo princa/princesko, možnost za uresničevanje svojih neuresničenih ambicij, porcelan, ki ga je treba neprenehoma zavijati v vato, trofejo, s katero se hvalijo drugim, nadležno obremenitev, tarčo, na kateri se sprošča frustracije, boksarsko vrečo …
    Jaz kot učiteljica vidim v njih le učence. In če se mi v cca 125 urah ali manj na leto poleg podajanja učne snovi posreči peščici malčkov ponotranjiti kakšno vrednoto, si to štejem za precejšen uspeh.

  3. Irena Sergeja pravi:

    En lep pozdrav komentatorjem!

    Da je učiteljski poklic med težjimi, se strinjam. Veliko odgovornosti je potrebno, ko vstopite v razred in zagledate novo pisano druščino otrok. In niti sanja se vam ne, kaj bo iz tega ali onega nekoč nastalo.

    Nekateri zelo pridni otroci nikoli ne razvijejo čuta za sočloveka in obratno. Marsikateri, ki nima bleščečega učnega uspeha, se postopoma prelevi v sposobnega podjetnika.

    Kako je prispevek napisan in kako sem ga naslovila, je povsem moja odločitev. Nisem ga napisala zaradi tega, da bi ga kdo popravljal. Vsi, ki tako čutite, morate pač napisati svojega.

    Gospa Ksenija osebek pa se je itak predstavila. Lahko ji samo sporočim, da svojih otrok res nimam, imam pa lep kupček zadovoljnih študentov in čudovitega moža.

    V študente, ki bivajo pri meni, trdno verjamem. Oni so moja in naša prihodnost. Pljuvajoči in razgrajajoči pa bodo morali najprej razčistiti pri sebi.

    Lep dan, vikend, mesec, leto še naprej.

    Irena Sergeja Mulej

Vaš komentar