Naroči se na RSS

Zakaj je tudi moj drugi mož problematičen?


Kako srečni bomo v zakonu, ni odvisno od tega ali smo (končno) imeli srečo pri izbiri „pravega“ partnerja, pač pa od naše pripravljenosti na osebnostno rast s prav to osebo. Preletimo nekaj ključnih dilem o zrelem, zavestnem in srečnem zakonu.

Zakaj sem se zaljubila ravno vanj?

Razlog, da se dva človeka zaljubita, presega fizično privlačnost, željo po druženju, celo podobnost vrednosti in interesov. Sega daleč nazaj in ima korenine v neizpolnjenih potrebah in ranah iz otroštva. Zakaj nas negativne rane iz otroštva tako zelo privlačijo? Zakaj ženska, katere oče je bil pijanec, in ki si večkrat obljubi, da bo sprejela vsakega moškega, samo pijanca ne, na koncu vendarle konča z soprogom – alkoholikom? Če so vas starši prizadeli s svojo brezbrižnostjo, bi bilo normalno, da si najdete nekoga, ki je zanesljiv, če so starši pretiravali v skrbi za vas, pa bi potrebovali takšnega partnerja, ki bi vam puščal dovolj lastnega prostora in svobode.

Zakaj moški večkrat očitajo ženam: „Z menoj ravnaš tako kot moja mama!“ ženske pa moškim: „Ob tebi se počutim prav tako nemočno in zbegano kot ob svojem očimu.“? Zato, ker so naši možgani ustvarjeni tako, da si poiščemo partnerja, ob katerem bomo lahko dozoreli in dokončali svojo nalogo iz otroštva. Da bomo torej osvojili lastnosti, ki jih ob takšnih ali drugačnih starših nismo. Da se bomo naučili biti bolj odločni ob posesivnem partnerju ali se naučili ceniti partnerjevo individualnost, če smo od otroštva dalje ljubosumni. Naš partner nas torej naravnost vzpodbuja, da razvijamo manjkajoče dele svoje osebnosti. Konec koncev, poglejte na zveze iz vsem vidnega, praktičnega vidika. Kaj ljudje opazijo? „Ona je plesalka, on pa je okorn in trd.“ „Peter je živahen in zgovoren, njegova žena Tina pa je zaprta vase in razmišljujoča.“ „Irena je intuitivni mislec, njen mož pa razmišlja logično.“

In spet; če smo kot otrok ugotovili, da je nevarno iskati stik ali čustveno bližino in smo postali tihi in oddaljeni, bomo pritegnili nekoga, ki bo potreboval od nas čustveno bližino. Če smo se kot otrok naučili oklepanja, nas bo pritegnil nekdo, ki bo želel, da mu damo prostor in spoštujemo njegove meje. V čustveni zvezi z nekom dobimo enkratno priložnost, da se osebnostno razvijemo. Ne zavrzimo tega enkratnega daru.

Tisti, ki se razvežejo in spet navežejo, velikokrat potožijo, da ima novi partner iste napake …

Če odidemo, ne da bi raziskali ozadje, ki ga prinašamo s seboj, ter delali na njegovi transformaciji, smo na dobri poti, da se znajdemo v isti situaciji, kajti obstaja velika verjetnost, da bomo naslednjega partnerja nezavedno izbrali po istem ključu, tudi če se bomo zavestno trudili izbrati drugače, ter se kasneje v odnosu počutili in vedli podobno. Kot pravi pregovor: Naša senca gre vedno z nami. Načrtno iskanje idealnega partnerja se običajno ne obnese.

Poskusimo prerasti sami sebe!

Ko so nekega modrega moža vprašali glede razhodov v partnerskih odnosih, je dejal: „Če se želiš naučiti voziti barko, ti nič ne pomaga, če menjaš barke. Ko znaš voziti eno, znaš voziti vse.“ Izkaže se, da sreča v partnerskem odnosu ni odvisna toliko od sreče pri izbiri partnerja, kot se nam pogosto zdi, temveč od naše pripravljenosti pobrskati po sebi in sprejeti odgovornost – v prvi vrsti zase – in stopiti na pot lastne osebnostne rasti, se pravi od nas.

V življenju v resnici pogosto iščemo ugodje in iz partnerske zveze bi najraje ušli, a pri tem dostikrat spregledamo, da mnogo stvari, ki na kratek rok prinašajo določeno stopnjo užitka, na dolgi rok prinaša neprijetne, včasih celo zelo negativne posledice. Pa tudi obratno – nekaj truda v sedanjem trenutku lahko prinese mnogo dobrega na dolgi rok. Pogosto to velja tudi v partnerskih odnosih.

V zakon ves čas vlagam, v zameno pa ne dobimo nič!

Včasih se nam res zdi, da se že leta trudimo, pa ni sprememb. A pri tem je pomembno, da se iskreno vprašamo, na kakšen način se trudimo, kajti pogosto se trudimo večino časa na podoben način – na način, ki je mnogokrat le odsev naših kovčkov. Zato je tako pomembno, da se odpremo spoznavanju novih perspektiv in novih pristopov, kajti če uporabljamo podoben pristop kot v preteklosti, ki preverjeno ni prinesel rezultata, ki smo si ga želeli, obstaja velika verjetnost, da tudi prihodnost ne bo drugačna. Pri tem se mnogokrat pokaže, da lahko proces iskanja občutno olajša že nekaj strokovne pomoči, oziroma da se brez nje, kljub dobrim namenom, lahko ujamemo v začaran krog.

In vendar imam občutek, da je ločitev edina rešitev …

Odhod si je potrebno zaslužiti. Šele ko smo iskreno pogledali vase, si pridobili novih veščin, znanja, poznavanja zakonitosti v odnosih, razumevanja sebe in partnerja ter se dovolj dolgo v praksi vedli drugače, pa v odnosu vseeno ni prišlo do sprememb in s tem res nismo srečni, je morda čas, da odidemo. Takrat bomo lahko odšli z mirom v sebi, kajti vedeli bomo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, spremembe, ki smo jih naredili na sebi, pa nas bodo vodile k drugačnemu odnosu v prihodnosti.

Priporočamo tudi

Kako vem, da mu lahko verjamem
Sedim in te gledam. Ob pogledu nate me obdajajo mešani občutki. Ljubim te in sovražim istočasno....
(PRED)PRAZNIČNI ČAS – pogled z druge perspektive
Božično-novoletni prazniki so pred vrati. Kamor koli se človek ozre, povsod blišč in lučke....
Kaj obleči v vročih poletnih dneh
V vročih poletnih dneh najraje posežemo po lahkih, udobnih in zračnih oblačilih. Pri izbiri oblačil...
Tudi muce močijo posteljo, mar ne
Zgornji stavek izrekam vedno znova takrat, ko na mojo sicer mestno in civilizirano mačko pritisnejo...

2 komentarjev na objavo “Zakaj je tudi moj drugi mož problematičen?”

  1. sara pravi:

    super članek:)!

  2. Daša pravi:

    Všeč, všeč, všeč! :-)
    Bo kr držalo..

Vaš komentar