Ta konec tedna sem bil v eni lovski koči in sem jo prvič opozoval iz te perspektive pa tudi veliko časa sem imel, ker sem bil tam dve uri sam.

Lobanje jelenov so bile na stenah in sem razmišljal, koliko so jeleni lepši v naravi. Tudi razmišljal sem, da sem v hiši strahov. Zakaj se ljudje bojimo človeških kosti, živalskih pa ne? Ker so manj inteligentna bitja? In razmišljal sem, da sem sredi pokopališča.

Potem sem pa opazoval lovske fotografije. Vsi nekaj držijo puško kot največji ponos. Na fotografijah ponosno govorijo: “Mi smo edina bitja na svetu, ki ubijajo za zabavo!”. Ob njih so pa psi. Ljubezen? Pri meni je ogromno k drugačnemu odnosu do živali pripomogel moj kuži. Kako je pri njih? Psa imajo za sredstvo. Mogoče obstaja ljubezen, a predvsem je glavna naloga, da so natrenirali žival, s katero bodo lovili drugo žival. Pes je pripomoček.

In kaj naj naredimo glede tega?

članek ni povzet iz Lady, ampak sem članek napisala jaz, kot članica DZZŽ LJ. Lady je z našim (mojim) dovoljenjem članek povzela in objavila. Zgodba malega Groma je zgodba, ki bo vedno aktualna saj je Gromov prav ta trenutek v Sloveniji ogromno. Gre namreč za klasično zgodbo, ko nihče “nič ne vidi” in “ne sliši”, zato je prav, da se zgodba objavi čim večkrat. Zgodba tudi ni napisana z namenom, da kogarkoli kaznuje, ampak da odpre oči vsem, ki se tako zelo trudijo mižati. In živali ne rešujemo z objavljanjem njihovih zgodb, ampak s prijavami na VURS.

Lp, Diana Vlahinič