Naroči se na RSS

Trpljenje malega Groma


Zgodba o malem Gromu je zrcalo današnje družbe, ki je tega malega kosmatinca izdala čisto na vseh področjih in na vse načine, kot je to sploh mogoče. In je zgodba, ki se nikoli ne bi smela zgoditi.

Gromovo življenje se je odvijalo samo in izključno tukaj... (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)Malega Groma je lastnik že kot mladička pustil na vrhu skednja, kamor mu je nosil hrano. V ta namen je moral Gromov lastnik splezati po letvi in hrano zalučati v skedenj. Tako je Grom 10 let svojega življenja preživel brez fizičnega stika s človekom.

10 letno življenje v popolni osami, brez kakršnekoli veterinarske oskrbe je seveda pustilo grozne psihofizične posledice. Gromu je iz oči tekel krvavi izcedek (kasnejši veterinarski pregled je razkril, da je bil krvavi izcedek posledica granulomov in gnijta čeljusti, odprte rane, ki se je tako kazala že od znotraj navzven), kašljal je in bil je povsem brez mišične mase (kar je bilo vzrok njegovemu tresenju ob hoji), bil je astmatik, odkrili pa so tudi, da ima zelo slabo srce. Ali obstaja upanje zanj? Operacija čeljusti, antibiotiki, zdravljenje ran, fizičnih in psihičnih. Vzgajanje psa, ki do sedaj ni poznal ne ljudi ne živali, nega, skrb in ljubezen, ki je do zdaj ni poznal. Nežno dopovedovanje, da mu nihče nič slabega noče in da so na svetu tudi ljudje, ki jim je mar, pa do zdaj niso vedeli zanj… Morda bi obstajalo upanje zanj, vendar je bil Grom zaradi hudih psihofizičnih posledic humano evtanaziran.

Gromovo domovanje (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)

Verjetno bi obstajalo upanje zanj, če bi današnja družba, vsaj tisti del družbe, ki obsoja to, kar je doživel Grom, imela odprte oči in prijavlja vsa mučenja živali pristojnim inštitucijam ter seveda posvajala pse s takšno zgodovino, ki so poleg tega še starejši in na pogled neprivlačni. Tako pa izkušnje žal kažejo drugače. Ozdravljeni psi že mesece in mesece čakajo na nove lastnike v zavetišču, katerih pa ni in ni. Kdo bi posvojil Groma? Kdo bi bil pripravljen mesece in mesece skrbeti zanj, po vseh morebitnih operacijah, mu verjetno doživljensko nuditi posebno nego in se obenem zavedati, da gre za prestrašenega psa, ki prvič spoznava, kaj pomeni življenje z ljudmi? In, če mislite, da bi bili to sposobni storiti – poglejte živali v zavetišču, ki so tam že mesece in storite to za njih. Grom je svojo pot neskončne bede v tem brezbrižnem svetu končal. Vsaj v zadnjih dneh življenja ni bil sam in ni bil pozabljen. Ob sebi je imel osebo, ki ji je bilo mar, osebo, ki ga je odpeljala iz zanemarjenega skednja, ki je 10 let predstavljal njegov dom, svet, žgrom5ivljenje.

Sprašujem se, kako so bili lahko ljudje, ki so vedeli zanj, tiho? Kako je lahko družba, ki je vedela zanj, dopustila takšno ravnanje? Kako je mogoče, da se je ljudem dozdevalo, da psu nič ne manjka, ko je 10 let živel na vrhu skednja popolnoma osamljen in zapuščen? Zakaj nihče ni prijavil lastnika? Kako, zakaj, kako in zakaj? Ali je to sploh mogoče? Kaj je z današnjo družbo? Naravnost grozljivo je, da je nekaj takega današnji družbi sprejemljivo.
Grom je imel samo eno življenje in samo eno priložnost živeti ga. Nobeno živo bitje, ga ne bi smelo preživljati v takšni bedi.

Za vse, ki veste za kakršnakoli mučenja/zlorabljanja/neprimerna ravnanja z živalmi in ste tiho, naj povem, da ste po veljavni zakonodaji RS dolžni prijaviti pristojnim inštitucijam takšno ravnanje! V to vas zavezuje zakon!

1. člen
- Ta zakon določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi …

2. člen
Zaščita živali po tem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države …

4. člen:
Mučenje živali je:
- vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju;

GromZato se obrnite naokoli in odprite oči. Če kjerkoli vidite le obris zanemarjanja, ki ga je bil deležen Grom oziroma kakršnokoli neprimerno ravnanje z živalmi, takoj prijavite pristojnim inštitucijam. Ne gre za vprašanje ali to želite storiti ali ne, gre za preprosto dejstvo, da ste to dolžni storiti!

Če zamižite in se obrnete stran, problem ne bo izginil. Če zamižite in se obrnete stran, ste sokrivi takšnih dejanj. Pri Gromu so ljudje videli in bili tiho. In Grom je nemo trpel. Osamljen in pozabljen, bolan in prestrašen.

Grom, žal mi je, da si moral doživeti vso bedo današnje družbe. Žal mi je, ker je pomoč prišla 10 let prepozno. Žal mi je, ker si 10 let čutil brezbrižnost ljudi. Oprosti za vse, kar smo ti ljudje storili. Oprosti, ker smo takšni kakršni smo. Kjerkoli že si sedaj, verjamem in želim, da ti je lepše, kot ti je bilo tukaj. Smo tudi drugačni ljudje in nas si se dotaknil na prav poseben način. Ostajaš v naših mislih in srcu.

Skozi celotno tvojo zgodbo se mi v mislih sprehajajo verzi irskega dramatika.: “Najhujši greh v odnosu do živali ni v sovraštvu, ampak v brezbrižnosti. To je bistvo človeške nehumanosti.” (G. B. Shaw)

Šele zdaj ga zares razumem.

Grom, oprosti! (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)

Grom, oprosti! (Foto: arhiv Zavetišča Horjul)

Diana Vlahinič, Društvo za zaščito živali Ljubljana

Priporočamo tudi

Zakaj imeti otroke, če so cel dan v vrtcu?
Vse manj se zavedamo, kako nas naši otroci potrebujejo. Ko pridejo v puberteto, pa se sprašujemo,...
Ko znaš poslušati svoje telo
Kot večina žensk si želim dobro izgledati, biti polna energije. Zdravo se prehranjevati je sestavni...
Spoznavanje samega sebe I.
Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš”...
Ko si na robu… in se ponovno rodiš…
Kako sem doživela in preživela obsmrtno doživetje Začetek. Navsezgodaj zjutraj 19.10.1999...

8 komentarjev na objavo “Trpljenje malega Groma”

  1. Zora pravi:

    Nimam kaj dodati vse je lepo napisano. Želela bi samo to, da bi se zakonsko uvedla odgovornost, ki bi preprečevala tovrstne zlorabe.Tega mučitelja bi bilo potrebno kazensko preganjati.Kazni naj bi znašale toliko, da si nihče ne bi dovolil niti pomisliti imeti žival, če ne bi brezpogojno skrbel in živel zanjo.Tako zelo mi je seglo v srce. Čestitke rešiteljem. Srčno upam, da bo takšnih primerov čim manj. Lep pozdrav Zora

  2. tanja pravi:

    Ta članek ste povzeli it revije Lady izpred enega leta. Tudi lastnik je že leto dni pokojni. Zakaj objavljate stare zgodbe,gotovo so prav danes nekje neki kužki ali muce, ki se jih da rešiti in lastnike kaznovati, kajti za omenjena v članku je že zdavnaj prepozno.

  3. Diana Vlahinič pravi:

    Tanja,

    članek ni povzet iz Lady, ampak sem članek napisala jaz, kot članica DZZŽ LJ. Lady je z našim (mojim) dovoljenjem članek povzela in objavila. Zgodba malega Groma je zgodba, ki bo vedno aktualna saj je Gromov prav ta trenutek v Sloveniji ogromno. Gre namreč za klasično zgodbo, ko nihče “nič ne vidi” in “ne sliši”, zato je prav, da se zgodba objavi čim večkrat. Zgodba tudi ni napisana z namenom, da kogarkoli kaznuje, ampak da odpre oči vsem, ki se tako zelo trudijo mižati. In živali ne rešujemo z objavljanjem njihovih zgodb, ampak s prijavami na VURS.

    Lp, Diana Vlahinič

  4. Lea pravi:

    Toliko zgodb o takšnih in drugačnih o zlorabah sem že slišala pa me vsakič znova prizadenejo. Tega preprosto ne morem dojeti. In vedno znova ugotavljam, da je družba še zelo daleč od humanosti. Ljudje si mislimo, da je naša družba napredna in moderna, v tem pogledu pa je še globoko v srednjem veku. In zlorabe niste dolžni prijaviti zgolj po zakonu, zakoni so včasih tudi slabi, dolžni ste sami sebi, saj ne želite, da bi bili pošast, ki je soodgovorna za trpljenje drugega čutečega bitja. Človek počne stvari zavestno kar pomeni, da je odgovoren za vsa svoja dejanja ali nedejanja.

  5. Haro pravi:

    Dobri dve leti sem zdaj vegi in drugače gledam na odnos živali-človek kot včasih. Sem proti vsem nasilju, tako tudi proti vsem možnem ubijanju živali in ne samo takim zgodbam, kot je zgornja.

    Ta konec tedna sem bil v eni lovski koči in sem jo prvič opozoval iz te perspektive pa tudi veliko časa sem imel, ker sem bil tam dve uri sam.

    Lobanje jelenov so bile na stenah in sem razmišljal, koliko so jeleni lepši v naravi. Tudi razmišljal sem, da sem v hiši strahov. Zakaj se ljudje bojimo človeških kosti, živalskih pa ne? Ker so manj inteligentna bitja? In razmišljal sem, da sem sredi pokopališča.

    Potem sem pa opazoval lovske fotografije. Vsi nekaj držijo puško kot največji ponos. Na fotografijah ponosno govorijo: “Mi smo edina bitja na svetu, ki ubijajo za zabavo!”. Ob njih so pa psi. Ljubezen? Pri meni je ogromno k drugačnemu odnosu do živali pripomogel moj kuži. Kako je pri njih? Psa imajo za sredstvo. Mogoče obstaja ljubezen, a predvsem je glavna naloga, da so natrenirali žival, s katero bodo lovili drugo žival. Pes je pripomoček.

    In kaj naj naredimo glede tega?

  6. Urška Gerbajs pravi:

    Diana, še več takšnih, kar naj se izve, saj je preveč mišljenja da to pa se ne dogaja v ”moji okolici”.

  7. Palma pravi:

    Ubogo bitje. Tako žal mi je živali, ki jih po krivdi človeka doleti takšna usoda. Niti braniti se ne morejo.
    Ni mi jasno, kako se lahko nekdo tako obnaša.

  8. Nina pravi:

    oh groza … ;(
    hvala bogu za ljudi, ki slišijo živalice. ki ne rabijo nadavelepomembnosti za svoj ego.
    fajn zapis.

Vaš komentar