Naroči se na RSS

Minljivost, sebičnost in strah..


Iz dneva v dan gredo mimo nas številne lepe stvari, a mi jih sploh ne opazimo. Ali kdaj pomislimo na to? Vse tisto lepo, kar nekdo naredi za nas le redko kdaj opazimo, saj to jemljemo kot nekaj samoumevnega. Popolnoma drugačna slika je, ko se nam zgodijo tiste malo manj lepe stvari. Te pa takoj opazimo, saj se nam godi krivica.

VrtnicaRazmišljam, kako malo je potrebno, da človeka sprejmemo, a zopet tako malo, da ga zavržemo. Le eden napačen korak je dovolj, da magija popolnoma zbledi.

Če vzamemo za primer ljudi, ki so ali so bili del našega življenja v določenem obdobju. Dokler jih imamo ob sebi vidimo le njihove napake. Ko pa odidejo iz našega življenja, potem pa se zgodi fenomen. Osebo začnemo gledati skozi rožnata očala. Zakaj? Zakaj vidimo le tisto kar smo izgubili, ne pa tisto kar smo pridobili? Mogoče zato, ker smo v času, ko jih imamo ob sebi, preveč zaposleni z našimi egoti, ki se bojujejo med seboj. Posledično niti nimamo časa, da bi opazili kaj drugega kot to, da nekdo poskuša oslabiti, oškodovati naš lastni JAZ.

Vsak dan smo deležni milijon lepih stvari, ki so za nas samoumevne in šele, ko jih izgubimo, se zavemo, da niso bile tako samoumevne. A tiste grde stvari pa nikakor ne jemljemo kot samoumevne. Nekdo se je pač grdo poigral z našimi čustvi, našim zaupanjem, dobroto in podobno. Ampak še dobro, da vemo, da se vse prej ali slej vrne, vse se plača. Prej ali slej ga bo dohitela roka pravice. Ali bo tudi nas kdaj dohitela roka pravice, ali pa samo drugi delajo krivico? Vedno je lažje kritizirati in obsojati druge, kot priznati lastne napake. Kdo pa smo mi, da obsojamo druge? Kdo je prav nam dodelil to ekskluzivno pravico?

Vsi vemo, da je življenje kratko. Vsi se zavedamo minljivosti življenja. A vseeno na trenutke deluje, kot da tega ne bi vedeli. Večino časa smo osredočeni na sebe. Le da je nam dobro. Nič ni narobe s tem, da želimo dobro zase. Problem nastane, ko v procesu pozabimo živeti. Ker samo daj, daj, daj,… ni življenje. Jemanje in dajanje gre z roko v roki in dolgoročno vse kar damo tudi dobimo nazaj.

Življenje, čeprav kratko, nudi nešteto možnosti, le izkoristiti jih je treba na pravi način. Tako kot se zavedamo minljivosti, se tudi zavedamo, da nihče od nas ni popoln, ampak vseeno imamo možnost, da vsak dan rastemo in se razvijamo, le če to želimo. Če pustimo odprta vrata za nove stvari, za nove možnosti lahko naredimo življenje lepo za nas in za druge.

Priporočamo tudi

O minljivosti
Dobro se je tu in tam spomniti, da smo minljivi. Že zato, da ozavestimo, ali živimo res takšno...
Zakaj imeti otroke, če so cel dan v vrtcu?
Vse manj se zavedamo, kako nas naši otroci potrebujejo. Ko pridejo v puberteto, pa se sprašujemo,...
Ali se vztrajnost splača?
Vsak človek si v življenju želi različnih stvari. Nekateri so zadovoljni že z malim, spet drugi...
7 nasvetov za zdravo in sijočo kožo
To so nasveti, ki ste jih zagotovo že kdaj slišale… Nasveti, ki so nam jih dajale mame in babice,...

Vaš komentar