Kje se je izgubila kultura

1. september 2009 - Rubrika : Odnosi, Otroci
Povejte svoje mnenje

S sinom starim pet let in pol sva se odpravila na lutkovno predstavo Obuti maček. Pravljico že pozna, z lutkami pa se v živo še ni seznanil, vsaj ne z lutkovnim gledališčem. Tiste doma že pozna, ampak nekaj drugega je to doživeti v pravem gledališču. Ker je bil lep, sončen dan, je bila predstava na prostem. Zbralo se je kar precej staršev z otroci različnih starosti. Pripravljeni so bili tudi stoli. S sinom sva se usedla skupaj. Prvo vrsto so zasedli samo otroci stari okrog pet let. Tudi nekaj sinovih prijateljev.

lutke

Kje pa so starši? Predstava se je že začela, ko pripelje neka mamica še svojega sina in ga posede poleg njegovih prijateljev. Takrat se oglasi punčka in jo vpraša, kje je njena mamica. Odgovori ji, da naj mirno sedi in gleda predstavo, da sta z njeno mamico zraven v gostilni na pijači. Že to je zmotilo mojo in sinovo pozornost pri predstavi. Končno se osredotočiva na predstavo, a ker ni bilo ozvočenja, jo je bilo zelo težko poslušati. Gledala sem sina, če opazuje lutke na odru. Trudil se je, a oči so mu uhajala drugam. V prvi vrsti se je začela zabava otrok, ki so sedeli brez staršev. Prerivanje, drenje, smeh…. Starši bi jih morali umiriti, a staršev nikjer. Sina ni več zanimala lutkovna predstava, ampak razgrajanje njegovih prijateljev, katerim bi se verjetno z veseljem pridružil, če ne bi sedela zraven njega. Še vedno sem se trudila slišati, kaj govorijo “lutke”, sina sem opozarjala naj gleda in posluša predstavo, a zaman. Razgrajanje je postajalo vedno bolj glasno, staršev pa od nikoder, da bi mirili svoje otroke.

Dosti mi je bilo tega. S sinom sva odšla iz predstave, preden se je končala. Nisem prišla na igrišče. Sinu sem hotela pokazati, kako izgleda lutkovna predstava, a njemu je zanimivo razgrajanje njegovih prijateljev. Saj ga razumem. Ampak nisva na igrišču.

A res starši ne poznajo več nobene kulture? Potem se pa čudimo, kaj vse počnejo naši otroci. Vse, kar jih naučimo in kar jim dovolimo. Otroci se učijo prvo od nas staršev. Moramo jim biti za zgled. Če jih peljemo na predstavo in od njih pričakujemo, da bodo sedeli, se moramo tudi mi tako obnašati. Vsedimo se zraven njih.

Moj sin je videl lutkovno predstavo, ki sploh temu ni bila podobna. In sedaj mu moram razlagati, namesto da bi to sam doživel, zakaj se na predstavi ne obnaša tako kot na igrišču.