Oh, ta direktor

Končno smo ga videle. Novega direktorja, seveda. Prišel je do vsake, nam ponudil roko v pozdrav in se predstavil. To je bilo tako hitro, da si seveda nisem zapomnila njegovega imena. Kako izgleda? Ne vem. Tako bi ga opisala, če bi me vprašali po končanem ropu. Ampak, da ne bi ostalo pri tem nepoznavanju njegovega videza, je sam kar hitro poskrbel.

Vsak dan se sprehodi skozi enoto, našopirjen kot petelin. Sedaj ga pa res lahko opišem. Urejen, vzvišen, samovšečen, narcisoiden. Misli, da je najlepši? In da smo me kure, katere bo preganjal res kot kakšen petelin. Nekatere so zares kot kure. Niso šale o blondinkah iz trte zvite. Glave imajo samo za frizerja in kozmetičarke, na vratu jim stojijo kot prevelik okras. Ne veljajo sicer za vse blondinke. Obstajajo tudi izjeme. Slepo mu sledijo, nisem še sicer zasledila povečano prodajo vazelina.

Njegov znanec mi je pri naključnem srečanju dejal: “Dej mu.”

Če bi bila robot, bi mi oči na fedrih poletele iz glave. O tem nas je opozarjala sodelavka že predene je nastopil službo: “Upam samo, da ne bo babjek.”

Kaj pa jaz? Ker nočem biti njegova kura brez možganov, vem da jih imam, sem bila na slikanju glave, kako delujejo pa ne vem, me je izločil iz svojega kurnika. Sedaj sem grdi raček.

Nič za to. Moje ime pa le dobro pozna.